Vidim ga, vidim ga!

Ena je tvoja naloga: da živiš tako, da se da iz tebe spoznati Boga.

Prava umetnost, boš rekel. Nemogoča naloga, boš zavzdihnil. In zakaj nalagati tako težko nalogo, če še pod tistimi vsakdanjimi padamo tako pogosto? Da bi se čutili še bolj nemočne? Da bi zgledali še bolj nesposobni?

Seveda ne. Ampak zato, da bi vendarle vedeli, zakaj vse to naše pehanje, ves trud in prizadevanja, želje in hrepenenja in vsega, kar je tako zelo človeškega. Kar je tako zelo mojega in vašega.

Pa vendar, strinjam se z vami, težka naloga. Zakaj? Ne, ker je težko biti Bog (to od nas nihče ne zahteva), ampak ker je težko biti človek. Da, samo to je naša naloga. Ker se da Boga najbolje spoznati iz človeka. In ker to lahko najbolje naredimo prav mi.

In kako to narediti? Nič drugače, kot ste to delali doslej, pa morda niste vedeli, da to delate. Z očmi, ki vidijo, kar je treba videti, in ki so slepe za to, kar je človeškega. Z rokami, ki delajo in ki počivajo v roki ljubljenih. S srcem, ki mu ni težko pozabiti na svojo kri in ki se pustijo, da se jih sprejme.

Vse, kar že znate, vse, kar ste že počeli, pa vam ni nihče povedal, da so v tem videli Boga. Težke, a tako lahke stvari. Tako preproste in tako osupljive. Tako tihe in tako glasno nagovorljive. Zakaj? Le iz enega razloga: ker ne govorimo, ker ne delamo, ker ne zidamo mi, ampak On. In drugi ga vidijo po nas.

In če boste kdaj utrujeni in ne boste vedeli, kakšen je smisel, da to še vedno počnete, da hodite in učite in krščujete; če boste naveličani sebe, če vam ne bo šlo nič tako, kot ste si zamišljali, se spomnite: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). In drugi ga vidijo, kako hodi z vami.