Mikro pogled

Gorčično seme je manjše kot drobtina. Le kaj bi pognalo iz njega, če je to eno samo niče?

Ali je to zadosten razlog, da ne sejemo več? Da nimamo več upanja, poguma, odločnosti, zaupanja? Ne v vzgojo, ne v resnico, ne v drugačnost. Kaj le bi lahko zraslo iz naših malih semen? Iz našega brezplodnega naprezanja? Iz idealov, načrtov, potenja?

Mnogi so nehali sejati. Številke so bile premajhne. Premajhne možnosti. Preveč tveganja. Nedonosnost. Izgube, takšne in drugačne. Ko seješ, je res težko. V roki držiš seme, ki je manjše od vseh drugih semen na zemlji; ki ima tako malo možnosti, da bo sploh pognalo, kaj šele da bi zraslo v kaj večjega, trdnejšega, močnejšega.
A kako lahko veš, kaj se bo razvilo iz teh bornih rastlinic, ki zgledajo, da komaj še lovijo sapo? Kako veš, da bo kaj umrlo, če živi? Kako veš, da je setev neumnost, če ne veš, kaj resnično potrebuje tvoj brat, tvoj otrok, tvoj vnuk?

Ti želiš gozd – pa ga drugi potrebuje? Ti želiš mogočnost – pa bo res pomagala čez meje? Ti želiš veličino – pa bo res premagala, kar mora?

Mogoče je neuspeh, ko vidiš travo namesto gozda, a kaj bi drugače jedle tvoje krave? Mogoče je neuspeh eden namesto stotih, toda ali lahko daš stotim prav enako dobrega kot enemu? Mogoče je neuspeh, ko nič ne gre, kot smo si zamislili, toda ali bomo sami vozili po poti, ki jo postavljamo?

V veri hodimo, ne v gledanju.