Preskoči na glavno vsebino

Mikro pogled


Gorčično seme je manjše kot drobtina. Le kaj bi pognalo iz njega, če je to eno samo niče?

Ali je to zadosten razlog, da ne sejemo več? Da nimamo več upanja, poguma, odločnosti, zaupanja? Ne v vzgojo, ne v resnico, ne v drugačnost. Kaj le bi lahko zraslo iz naših malih semen? Iz našega brezplodnega naprezanja? Iz idealov, načrtov, potenja?

Mnogi so nehali sejati. Številke so bile premajhne. Premajhne možnosti. Preveč tveganja. Nedonosnost. Izgube, takšne in drugačne. Ko seješ, je res težko. V roki držiš seme, ki je manjše od vseh drugih semen na zemlji; ki ima tako malo možnosti, da bo sploh pognalo, kaj šele da bi zraslo v kaj večjega, trdnejšega, močnejšega.
A kako lahko veš, kaj se bo razvilo iz teh bornih rastlinic, ki zgledajo, da komaj še lovijo sapo? Kako veš, da bo kaj umrlo, če živi? Kako veš, da je setev neumnost, če ne veš, kaj resnično potrebuje tvoj brat, tvoj otrok, tvoj vnuk?

Ti želiš gozd – pa ga drugi potrebuje? Ti želiš mogočnost – pa bo res pomagala čez meje? Ti želiš veličino – pa bo res premagala, kar mora?

Mogoče je neuspeh, ko vidiš travo namesto gozda, a kaj bi drugače jedle tvoje krave? Mogoče je neuspeh eden namesto stotih, toda ali lahko daš stotim prav enako dobrega kot enemu? Mogoče je neuspeh, ko nič ne gre, kot smo si zamislili, toda ali bomo sami vozili po poti, ki jo postavljamo?

V veri hodimo, ne v gledanju.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni14. 6. 09, 16:13

    cool napisn še ko pomislim na svoje seme kaj lahko iz njega nastane

    mišo

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik14. 6. 09, 18:57

    Ravno danes pri pridigi je bila omenjena setev in žetev. Sam sem potem razmišljal o tem delu.
    Kako to sedaj razložiti mladim, ki niso nikoli videli kako se seje, raste in žanje žito? Že sadike lahko kupimo v trgovini, ne da bi posejali seme.
    Kam nas pelje ta globalna pot? Mogoče v odvisnost od multinacinalnih korporacij! Postajamo tepčki moderne civilizacije.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več