Za poražence
Če spremljate svetovni šport, potem gotovo poznate zgodbe o velikih uspehih. In zgodbe o velikih padcih. Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem to, da ponavadi ne gre za zgodbe različnih, ampak istih ljudi. Veliki šampioni so tako velikokrat padli tako globoko. Tako globoko, da so spoznali, da v resnici niso zmagovalci, ampak poraženci.
Razmišljate, kako je to mogoče? Takšno je pač življenje, boste rekli. In da, prav imate. Takšno je življenje. Življenje znajo živeti samo poraženci. In ravno tako evangelij.
Naj takoj razložim. Pod zmagovalce vedno štejemo tiste ljudi, ki so prišli na vrh, ki so nekoga ali nekaj premagali. Zato je za zmagovalce evangelij nesprejemljiv, ponižujoč. Če namreč evangelij pravi, naj nastavljamo lice tistim, ki nas bijejo, če pravi, da je velik tisti, ki se ponižuje, če pravi, da ima največjo ljubezen tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, potem nekaj takega pri zmagovalcu nima kaj iskati. A ravno tako je za zmagovalce ponižujoče tudi življenje. Če namreč življenje pokaže, da bosta lepota in moč nekoč minili in da bo na bojišče slejkoprej prišel nekdo, ki te bo premagal, in da bo za vse nekoč treba dati odgovor, potem to življenje ni za zmagovalce.
Tako zmagovalci živijo v laži. Mislijo, da se lahko s svojo močjo in razumom dvignejo nad realnost. A to je njihov največji poraz. Nikoli namreč ne bodo mogli premagati sebe, tega, kar so, svoje nepopolnosti.
A kaj potem zmagovalcem sploh še ostane? Samo ena stvar. Da spoznajo svoj poraz. Hočem reči: svojo realnost.
V boju s svojo realnostjo smo namreč vsi poraženci. Močnejša je od nas, močnejša od naših moči in razuma in sposobnosti. Ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo. In to je spoznanje poražencev. Spoznanje, ki pomaga preživeti. Kajti to je spoznanje, ki pove, da zmagovati ne moremo v sebi, marveč v drugem. Spoznanje, ki nas odpira k drugemu. Spoznanje, ki v naše življenje omogoča vstop ljubezni. Kajti samo tisti, ki je kdaj močno izgubil, tisti, ki je bil kdaj na dnu, ve, kaj pomeni ljubezen. Ve, kaj pomeni, ko ti nekdo reče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«
Samo poraženec lahko ljubi. Ker edini ve, da ima Božja ljubezen rada njegovo realnost. In to je njegova velika življenjska zmaga: »V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rim 8,37-39)
*
Razmišljate, kako je to mogoče? Takšno je pač življenje, boste rekli. In da, prav imate. Takšno je življenje. Življenje znajo živeti samo poraženci. In ravno tako evangelij.
Naj takoj razložim. Pod zmagovalce vedno štejemo tiste ljudi, ki so prišli na vrh, ki so nekoga ali nekaj premagali. Zato je za zmagovalce evangelij nesprejemljiv, ponižujoč. Če namreč evangelij pravi, naj nastavljamo lice tistim, ki nas bijejo, če pravi, da je velik tisti, ki se ponižuje, če pravi, da ima največjo ljubezen tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, potem nekaj takega pri zmagovalcu nima kaj iskati. A ravno tako je za zmagovalce ponižujoče tudi življenje. Če namreč življenje pokaže, da bosta lepota in moč nekoč minili in da bo na bojišče slejkoprej prišel nekdo, ki te bo premagal, in da bo za vse nekoč treba dati odgovor, potem to življenje ni za zmagovalce.
Tako zmagovalci živijo v laži. Mislijo, da se lahko s svojo močjo in razumom dvignejo nad realnost. A to je njihov največji poraz. Nikoli namreč ne bodo mogli premagati sebe, tega, kar so, svoje nepopolnosti.
A kaj potem zmagovalcem sploh še ostane? Samo ena stvar. Da spoznajo svoj poraz. Hočem reči: svojo realnost.
V boju s svojo realnostjo smo namreč vsi poraženci. Močnejša je od nas, močnejša od naših moči in razuma in sposobnosti. Ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo. In to je spoznanje poražencev. Spoznanje, ki pomaga preživeti. Kajti to je spoznanje, ki pove, da zmagovati ne moremo v sebi, marveč v drugem. Spoznanje, ki nas odpira k drugemu. Spoznanje, ki v naše življenje omogoča vstop ljubezni. Kajti samo tisti, ki je kdaj močno izgubil, tisti, ki je bil kdaj na dnu, ve, kaj pomeni ljubezen. Ve, kaj pomeni, ko ti nekdo reče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«
Samo poraženec lahko ljubi. Ker edini ve, da ima Božja ljubezen rada njegovo realnost. In to je njegova velika življenjska zmaga: »V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rim 8,37-39)
*
Komentarji
Objavite komentar