Preskoči na glavno vsebino

Živjo, ohcet!

Veselje, ki te prevzema, ko držiš v roki poročno vabilo, je res pristno veselje. Ne veseliš se gostije, veseliš se sreče drugega. Zato je to veselje tako zelo dragoceno in potrebno. Ker je tako hranljivo za vse.

A ne gre zmeraj tako gladko. Prilika, ki jo slišimo tokrat, pokaže na čudaštvo, ki ga uganjamo: povabljeni NISO HOTELI priti. Celo danes, ko imamo vsega v izobilju in nam ne manjka gostij, radi skočimo na svatbo. Zakaj bi jo torej kdo zavrnil? Pri kraljevih povabljencih gre verjetno za nekaj drugega. Gotovo za to, da bi jim bilo na svatbi neprijetno.

Njegova svatba namreč ni namenjena popivanju in veseljačenju, razuzdanosti in popuščanju vsakdanjih zavor. Njegova svatba je veselje, ki ga marsikdo ne mara več: to pa je veselje nad drugim in zaradi drugega. Povabljeni niso marali priti ne zato, ker ne marajo svatb, tudi ne zato, ker se niso čutili vredni, ampak ker so vedeli, da tam ne bodo v ospredju – in ker se niso znali veseliti z drugimi. Zato so hoteli ostati tam, kjer so prvi in najboljši, kjer se je še naprej izkazovala njihova moč in oblast: eden je šel »na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili« (Mt 22,5b-6).

Tako pač gre: če z drugim nimamo veselja, ga moramo izkazovati nad stvarmi, pri katerih se naše veselje spremeni v zavidanja vreden uspeh – na svoji njivi lahko uživamo nad pridelki, kakršnih nima cela dolina, pri kupčiji sklenemo posel stoletja, nad ljudmi lahko pokažemo svojo mogočnost. Tega ni, če veselje vlagamo v drugega, Boga ali človeka. Je samo neko zadoščenje. Ampak – naj človek živi od zadoščenja?

Ne more, kajne? Nekaj mora dati v usta, mora imeti kraj, kjer se pogreje, mora imeti nekaj pod palcem, da ni treba gledati na vsak grižljaj. Potem pa se zgodi borzni zlom. V nekaj urah ni več tistega, kar je bilo: ni več ur, ki smo jih vlagali v premoženje, premoženje ni vredno nič več in vseh pozabljenih prijateljstev in svatb, ki smo jih žrtvovali zanj, tudi ni več. Ničesar več. Samo človek, sam in pozabljen, ker je investiral napačno: v stvari namesto v ljudi.

No, pa saj imamo še kaj premoženja: vsak dan dobimo 24 ur. Za kaj jih bomo porabili, v kaj jih bomo investirali, je še vedno naša odločitev. Ves ta pomp okrog borz pa je jasno opozorilo, kam je vredno vlagati. Da ne bomo na koncu ostali v strgani obleki, pa še sami, brez svatbe, na katero so uspeli priti tudi revnejši od mene. Revnejši? Pha, odvisno s katere perspektive gledamo. Reven je namreč tisti, ki ga vržejo v najglobljo temo. Kajti pekel je biti brez nekoga, ki ga ljubiš.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni12. 10. 08, 16:53

    Ja, ljudje se premalo zavedamo kakšna dragocenost nam je dana vsak dan ... ČAS! Prav danes sem o tem razmišljala. Po eni uri 'bluzenja' sem vzela psička in šla ven ... tako lep dan (dela prost dan!), a srečala sem zelo malo ljudi ... škoda ... a upam, da so bili skupaj s svojimi dragimi, pa čeprav (spet) pred televizorjem.

    Upam, da bom počasi začela bolj(e) izkorisščati dan čas. Saj v enem dnevu ni videti veliko tega 'neizrabljenega' časa ... a, ko pomisliš, da teden ima sedem dni, mesec trideset, leto ... uff ... me kar stisne!
    Hvaležna pa sem, da znam ceniti to drugo dragocenost - LJUDI! Ogromno mi pomenijo vsi dobri (in malo manj dobri) ljudje okoli mene ... ogromno mi pomeni, da ljubim, da sem ljubljena ... in da začutim prijeten, topel občutek v prsih, ob sreči sočloveka.

    Anita, GO

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša17. 10. 08, 21:18

    Svatbe so zelo zanimivi dogodki. Zaradi svatov. Eni pridejo, da se veselijo s slavljenci, drugi pa da se pokažejo pred drugimi in uveljavijo v družbi.

    Ja, pristno veselje pomeni notranje hrepenenje z najboljšimi željami za slavljence. In vsak dan smo vabljeni na mnogo svatb: srečanje s prijatelji, klic mame, kava s sošolci, nepričakovana usluga ... Sprejmemo povabilo?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več