Preskoči na glavno vsebino

Junaki našega časa

Veselite se! Po mnogih že utrujenih smislih je končno prišlo nekaj novega, osvobajajočega in za vsakogar koristnega – industrija junakov. Čas, ko smo bili vsi enaki, nas je privedel do bridkega spoznanja, da smo postali brezoblična masa, ki potrebuje novih vitezov, ki bodo ta rod ponesli naprej, v boljše čase.

Šola junakov se je začela že davno tega. Postati Batman, Superman, Spiderman ali vsaj Banananjam ali Super babica so bile na žalost preveč utopične želje. Pa tudi zahtevajo preveč predanosti svoji službi in premalo pridobljenega zanimanja javnosti. Čim se je pojavil Batman, je uplahnilo zanimanje za Supermana, tega je povozil Spiderman itn. Zato je industrija junakov vzela t.i. »ljudski model«: približajmo junaštvo povprečnemu posamezniku – instant junaštvo iz vrečke, ki na vsakem deluje na drugačen način.

Po tej odločitvi lahko vsak dan gledamo, kako se junak postane. Pred oči nam ponudijo nekaj njihovih izdelkov »par exellence«. Tako se lahko naučiš, kako zasloveti kot nekdo s količkaj lepo postavo (American Top Model), kot navaden dijak ali najstnik (Rebelde ali najnovejši Hannah Montana), kot povprečen pevec ali govornik (plešoče in pojoče zvezde), celo kot kmet (Kmetija). Vsakomur je dosegljivo, vsak je povabljen. Samo pristopi, posnemaj, izuči se, pa boš izstopil kot junak.

Nimaš sposobnosti? Nič hudega. Industrija junakov je napredovala. Če nimaš dobrega, lepega, izstopaj s čim gnusnim. Za genocid dobite milijon majic z vašo podobo na prazniku v Guči, kot je to uspelo Radovanu. Če pokoljete na stotine tistih, ki jih ne prenašate, boste morda narodni junak vseh časov, kot je to v Rusiji Stalin. Ali pa razstrelite nekoga, ki vam v obraz pove resnico. Morda boste poleg slave dobili še kakih 150.000 € v zahvalo.

Vsi junaki, vsi zmagovalci. Vsi nadpovprečno najboljši. Takih časov svet še ni doživel, kaj takega mu še ni uspelo. Sreča se bo vsak čas razbohotila.
Samo nekaj mi ni jasno: če hočemo biti vsi junaki, potem zmanjka tistih, ki to niso. Zmanjka čisto navadnih mam, ki znajo pobožati in speči pecivo, čisto navadnih očetov, ki znajo zamenjati žarnico in povedati pravljico, čisto navadnih bratov in sester, s katerimi porabiš popoldan in ti pomagajo pri nalogi, čisto navadnih prijateljev, ki si znajo vzeti samo čas zate.

Morda pa je nekaj takega potrebno. Da bi spoznali, kdo je v resnici junak.

Komentarji

  1. Všeč mi je to junaško razmišljanje. Da, hitro najdemo nekoga ki bi odpravil kriminal za nas in težko tistega, ki bi nam pomagal menjati žarnico.

    Junaki povoščenih platnic in videospotov hitro poženejo slavo in zastarijo. Potem jih nihče ne pozna več. Junaki našega vsakdana pa ostanejo: naše matere in očetje, prijatelji, sorodniki ...

    Zakaj je moderno biti junak? In zakaj bi si moral to želeti?

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je Marko. Danes če narediš veliko neumnost, si junak. Videl sem na lastne oči KMETIJO, ki so jo snemali nad mojim domom. Kaj so bili nekateri tekmovalci pripravljeni, da postanejo slavni! Vse? Zakaj!
    Spomnim se bivše sodelavke, ki je hotela na vsak način priti višje v firmi. Šla je tako daleč, da se je samo posameznim zdelo gnusno. Ostali so menili:"Je pač tvegala, da je dosegla svoje!" Sedaj pa preklinja nad strankami,če jim ne zna odgovoriti.
    Včeraj pa pri verouku:"Rebelde so zakon!" Sprašujem se, kakšen zakon? Medijski zakon, morda. Lepo se imej Marko.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej