Veselite se! Po mnogih že utrujenih smislih je končno prišlo nekaj novega, osvobajajočega in za vsakogar koristnega – industrija junakov. Čas, ko smo bili vsi enaki, nas je privedel do bridkega spoznanja, da smo postali brezoblična masa, ki potrebuje novih vitezov, ki bodo ta rod ponesli naprej, v boljše čase.
Šola junakov se je začela že davno tega. Postati Batman, Superman, Spiderman ali vsaj Banananjam ali Super babica so bile na žalost preveč utopične želje. Pa tudi zahtevajo preveč predanosti svoji službi in premalo pridobljenega zanimanja javnosti. Čim se je pojavil Batman, je uplahnilo zanimanje za Supermana, tega je povozil Spiderman itn. Zato je industrija junakov vzela t.i. »ljudski model«: približajmo junaštvo povprečnemu posamezniku – instant junaštvo iz vrečke, ki na vsakem deluje na drugačen način.
Po tej odločitvi lahko vsak dan gledamo, kako se junak postane. Pred oči nam ponudijo nekaj njihovih izdelkov »par exellence«. Tako se lahko naučiš, kako zasloveti kot nekdo s količkaj lepo postavo (American Top Model), kot navaden dijak ali najstnik (Rebelde ali najnovejši Hannah Montana), kot povprečen pevec ali govornik (plešoče in pojoče zvezde), celo kot kmet (Kmetija). Vsakomur je dosegljivo, vsak je povabljen. Samo pristopi, posnemaj, izuči se, pa boš izstopil kot junak.
Nimaš sposobnosti? Nič hudega. Industrija junakov je napredovala. Če nimaš dobrega, lepega, izstopaj s čim gnusnim. Za genocid dobite milijon majic z vašo podobo na prazniku v Guči, kot je to uspelo Radovanu. Če pokoljete na stotine tistih, ki jih ne prenašate, boste morda narodni junak vseh časov, kot je to v Rusiji Stalin. Ali pa razstrelite nekoga, ki vam v obraz pove resnico. Morda boste poleg slave dobili še kakih 150.000 € v zahvalo.
Vsi junaki, vsi zmagovalci. Vsi nadpovprečno najboljši. Takih časov svet še ni doživel, kaj takega mu še ni uspelo. Sreča se bo vsak čas razbohotila.
Samo nekaj mi ni jasno: če hočemo biti vsi junaki, potem zmanjka tistih, ki to niso. Zmanjka čisto navadnih mam, ki znajo pobožati in speči pecivo, čisto navadnih očetov, ki znajo zamenjati žarnico in povedati pravljico, čisto navadnih bratov in sester, s katerimi porabiš popoldan in ti pomagajo pri nalogi, čisto navadnih prijateljev, ki si znajo vzeti samo čas zate.
Morda pa je nekaj takega potrebno. Da bi spoznali, kdo je v resnici junak.
Šola junakov se je začela že davno tega. Postati Batman, Superman, Spiderman ali vsaj Banananjam ali Super babica so bile na žalost preveč utopične želje. Pa tudi zahtevajo preveč predanosti svoji službi in premalo pridobljenega zanimanja javnosti. Čim se je pojavil Batman, je uplahnilo zanimanje za Supermana, tega je povozil Spiderman itn. Zato je industrija junakov vzela t.i. »ljudski model«: približajmo junaštvo povprečnemu posamezniku – instant junaštvo iz vrečke, ki na vsakem deluje na drugačen način.
Po tej odločitvi lahko vsak dan gledamo, kako se junak postane. Pred oči nam ponudijo nekaj njihovih izdelkov »par exellence«. Tako se lahko naučiš, kako zasloveti kot nekdo s količkaj lepo postavo (American Top Model), kot navaden dijak ali najstnik (Rebelde ali najnovejši Hannah Montana), kot povprečen pevec ali govornik (plešoče in pojoče zvezde), celo kot kmet (Kmetija). Vsakomur je dosegljivo, vsak je povabljen. Samo pristopi, posnemaj, izuči se, pa boš izstopil kot junak.
Nimaš sposobnosti? Nič hudega. Industrija junakov je napredovala. Če nimaš dobrega, lepega, izstopaj s čim gnusnim. Za genocid dobite milijon majic z vašo podobo na prazniku v Guči, kot je to uspelo Radovanu. Če pokoljete na stotine tistih, ki jih ne prenašate, boste morda narodni junak vseh časov, kot je to v Rusiji Stalin. Ali pa razstrelite nekoga, ki vam v obraz pove resnico. Morda boste poleg slave dobili še kakih 150.000 € v zahvalo.
Vsi junaki, vsi zmagovalci. Vsi nadpovprečno najboljši. Takih časov svet še ni doživel, kaj takega mu še ni uspelo. Sreča se bo vsak čas razbohotila.
Samo nekaj mi ni jasno: če hočemo biti vsi junaki, potem zmanjka tistih, ki to niso. Zmanjka čisto navadnih mam, ki znajo pobožati in speči pecivo, čisto navadnih očetov, ki znajo zamenjati žarnico in povedati pravljico, čisto navadnih bratov in sester, s katerimi porabiš popoldan in ti pomagajo pri nalogi, čisto navadnih prijateljev, ki si znajo vzeti samo čas zate.
Morda pa je nekaj takega potrebno. Da bi spoznali, kdo je v resnici junak.
Všeč mi je to junaško razmišljanje. Da, hitro najdemo nekoga ki bi odpravil kriminal za nas in težko tistega, ki bi nam pomagal menjati žarnico.
OdgovoriIzbrišiJunaki povoščenih platnic in videospotov hitro poženejo slavo in zastarijo. Potem jih nihče ne pozna več. Junaki našega vsakdana pa ostanejo: naše matere in očetje, prijatelji, sorodniki ...
Zakaj je moderno biti junak? In zakaj bi si moral to želeti?
Res je Marko. Danes če narediš veliko neumnost, si junak. Videl sem na lastne oči KMETIJO, ki so jo snemali nad mojim domom. Kaj so bili nekateri tekmovalci pripravljeni, da postanejo slavni! Vse? Zakaj!
OdgovoriIzbrišiSpomnim se bivše sodelavke, ki je hotela na vsak način priti višje v firmi. Šla je tako daleč, da se je samo posameznim zdelo gnusno. Ostali so menili:"Je pač tvegala, da je dosegla svoje!" Sedaj pa preklinja nad strankami,če jim ne zna odgovoriti.
Včeraj pa pri verouku:"Rebelde so zakon!" Sprašujem se, kakšen zakon? Medijski zakon, morda. Lepo se imej Marko.