Preskoči na glavno vsebino

Treba je videti

Kristus, Kralj vsega, kar je in je bilo in bo. Danes se nam res pokaže kot kralj. Poklic, ki danes ne vzbuja nikakršne posebne pozornosti. Takoj ko odrastemo, ostane podoba kralja v pravljicah, tam zadaj, v nekem obdobju, ki je mimo. A ta, Njegova podoba, ni mimo. Ker je Jezus drugačen kralj kot prijetni ali zoprni starčki s krono in brado.

Pravičen kralj je. Kralj, ki sodi, kakor je treba. Zato kozli in ovce, zato pravični in krivični. Pričakovano. Le da je pravičnost pri Njem utemeljena na drugačni osnovi.

Pravzaprav je vse zelo enostavno. Zahtevno v svoji enostavnosti. Kralj Jezus ne sodi svojih podanikov za dobre in slabe na podlagi tega, koliko so mu prinesli dobička, ne po tem, koliko sposobnosti so pridobili, tudi ne po tem, ali so lepi ali grdi, suhi ali debeli, pohabljeni ali zdravi. Pravzaprav jih sodi samo po enem: ali so videli ali so bili slepi. Zato vprašanje, ki pretresa celotno ozračje: »Kdaj smo te videli?«

Da, samo to je stvar sodbe: smo videli ali ne. Smo hoteli videti ali ne. Njega. Seveda ne gre za oči obraza, ker obraz ni pomemben. Pomembno je srce, tega pa vidijo samo notranje oči, ki jih ima vsak – velike in zdrave. Zato je razlika samo v tem: gledati ali zatiskati si oči. Lakota, žeja, samota, nagota, bolezen ali ječa so samo ene izmed mnogoterih priložnosti. Priložnosti, da bi uspel VIDETI človeka. Kajti ko človeka vidiš, ga moraš imeti rad. Ko ga vidiš, si ga že sprejel. Če pa si ga sprejel, je v vajinem srečanju Bog. In veš, da ga vidiš, čeprav ga ne.

Tako se pot do Boga začne v žejnem, lačnem, tujcu, nagem, bolnem, ujetem itd. Kdor ne vidi človeka, ne more videti Boga. V tem je vsa skrivnost. Nič posebnega. Pravzaprav zelo enostavno. In zahtevno v svoji enostavnosti: ker se v tem odvija drama mojega življenja. Tako zahtevna, a tako enostavna.

Samo videti je treba. Nič več.

Komentarji

  1. Ne znamo več videti Kristusa v malem človeku.Gledamo samo še iz zunanjih in materialnih stvari.V sredo je g.Cestnik lepo povedal.Tisti modni oblikovalci so zahtevali samo suha dekleta.Bili pa so v resnici homoseksualci in žensko telo je bilo samo objektiv.Potem pa si lahko zamišljamo zakaj takšne skrbi za ideal med dekleti, če jih takšni ljudje kvarijo.Ne znajo več gledati ženske skozi srce.Veliko imamo znancev,ki so nam blizu takrat,ko nam gre vse lepo.Takrat,ko pa smo v stiski se pa pokaže kdo je naš najbljižji.Lep primer imamo sedaj v naši sošeščini v Žireh.Vdovcu,ki ima že tako zafurano življenje nihče ne stopi zraven in mu pomaga.Grozno je to,da so okoli njega (pobožni?!?)ljudje sosedje,ki se imajo za tako svete in poštene,da te je kap.Ne znamo gledati skozi božje oči.Ne zameri Marko,če tako pišem.Lepo se imej.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kdaj smo lahko mirni, da smo res videno tudi gledali? Kdaj vem, da gledam pravi obraz?

    Namreč jumbo plakati, akcijske reklame, veliki nasmehi in še kaj nam povedo, da smo v družbi vizualnega. In kako vem, da je sporočilo pravo? Ker lahko neka nepomembna podoba "pobere" mojo pozornost medtem ko tisti pomemben obraz gre mimo toda jaz ...

    Mislim, da je zelo težko videti dobro. Hitro bi lahko kdo napisal nazaj: "nadeni si očala!". Toda vsaka očala morajo imeti pravo dioptrijo. In kako zadeti?

    Malo sem skeptičen in v sebi iskalec, ker imam občutek, da je lažje reči: "moraš gledat" in težje: "glej tja!". Se motim?

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, Aljoša ima prav. Res je sicer, da Kralj sodi po tem, ali smo videli ali ne, vendar, je zelo težko videti s pogledom, ki ga imamo danes. Naš pogled je v marsikaterem pogledu umazan in potrebuje očiščenja. Vse te stvari, ki nas bombardirajo danes, nam pogled samo še poslabšajo.

    Seveda je nujno, da si v življenju prizadevamo za očiščenje svojega pogleda... Vendar pa je tu po mojem tisto mesto, kjer pride prav duhovnik. Ta prinaša ljudem Kristusa in z njim resnico in pravo lepoto. Potem pa preko njega pride Kristus, ki edini lahko očisti naš pogled.

    Duhovnik nas tako lahko naredi za Kristusove ovce, za katere tako lepo poskrbi Kristus kralj.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej