Dan smrti, ne mrtvih
V življenju se marsikaj zamaje, ko okusimo smrt. Smrti svojih dragih, smrti naših načrtov, smrti svojega starega življenja. Smrti ... Veliko jih je. To življenje je življenje umiranja. Zaradi smrti in po njej to življenje deluje kot deluje. Naj se sliši še tako čudno: smrt je za naše življenje koristna. Zaradi smrti se začne neko novo življenje, ki zrase na njenem mestu, se iz nje hrani in iz nje živi.
Danes ne obujamo spominov. Ni temu namenjen ta dan, čeprav se iz njih hrani, čeprav se iz njih vzdržuje pri življenju. To ni dan mrtvih, ampak dan živih, živih na drugačen, boljši način. Ta dan je pred nami predvsem zato, da pogledamo svojo realnost in jo sprejmemo za svojo. Da vstopimo v to, kar smo. Da se iz naših vsakdanjih smrti naučimo živeti. Živeti tako, da bomo postopoma začeli razumeti, kaj pravi Jezus, ko govori o življenju, ki traja in se ne konča.
Samo v obzorju naših lastnih smrti lahko spoznamo, da je smiselno spominjati se naših rajnih, zanje moliti, z njimi še naprej – čeprav drugače – živeti. Kajti kdor ne prizna smrti, ne prizna življenja. Ne prizna, da je to, kar je. Ne živi tega, kar je. Kdor pa ne živi, je že umrl, čeprav se je hotel izogniti smrti.
Res, danes je dan smrti, a ne dan mrtvih. Je dan, ki nas postavi v realnost in dan, ki nam daje sanjati. Dan, ki nas osrečuje z globoko resnico: da tudi vsi tisti, ki smo jih že pospremili v naše grobove, še vedno živijo. In da živijo iz enega samega razloga: ker jih ima nekdo neskončno rad.
Če razumemo to, potem razumemo, kaj pomeni živeti, tudi če umreš.
Naj počivajo v miru. +
Danes ne obujamo spominov. Ni temu namenjen ta dan, čeprav se iz njih hrani, čeprav se iz njih vzdržuje pri življenju. To ni dan mrtvih, ampak dan živih, živih na drugačen, boljši način. Ta dan je pred nami predvsem zato, da pogledamo svojo realnost in jo sprejmemo za svojo. Da vstopimo v to, kar smo. Da se iz naših vsakdanjih smrti naučimo živeti. Živeti tako, da bomo postopoma začeli razumeti, kaj pravi Jezus, ko govori o življenju, ki traja in se ne konča.
Samo v obzorju naših lastnih smrti lahko spoznamo, da je smiselno spominjati se naših rajnih, zanje moliti, z njimi še naprej – čeprav drugače – živeti. Kajti kdor ne prizna smrti, ne prizna življenja. Ne prizna, da je to, kar je. Ne živi tega, kar je. Kdor pa ne živi, je že umrl, čeprav se je hotel izogniti smrti.
Res, danes je dan smrti, a ne dan mrtvih. Je dan, ki nas postavi v realnost in dan, ki nam daje sanjati. Dan, ki nas osrečuje z globoko resnico: da tudi vsi tisti, ki smo jih že pospremili v naše grobove, še vedno živijo. In da živijo iz enega samega razloga: ker jih ima nekdo neskončno rad.
Če razumemo to, potem razumemo, kaj pomeni živeti, tudi če umreš.
Naj počivajo v miru. +
Ojla
OdgovoriIzbrišiKOPIRANO:
''Zaradi smrti se začne neko novo življenje, ki zrase na njenem mestu, se iz nje hrani in iz nje živi'' - to je kot nekakšna grozljivka, saj nismo vamiprji!!
Moje mnenje na ta dan, na dan mrtvih:
Lepo je, da se spominjamo na naše ljudi, ki so umrli-ampak vedno, sramotno je pa to, kar jaz osebno ne prenesem nikoli ne bom. Ljudje na ta dan, okrasijo grobove, kot Božično dreveščke,(res pa, da se bliža Božič :)), prej in potem se nekateri ljudje sploh ne spomnijo, da imajo nekje nekoga pokopanega, ne nosijo sveč, grobovi so zanemarjeni, odmrlo cvetje tam gnije, pogorele sveče odpihne veter...in na ta dan, na Dan spomina na mrtve oz 1. november pa ljudje okrasijo grobove, da se pokažejo, kaj so prej in potem pa nič!!(to pa ne velja za sorodnike, ki so zelo oddaljeni)!
Na pokojne se moramo spomnit vsak dan ne pa samo na Dan spomina na mrtve, ker tisti, ki se prej in potem ne spomnijo,še na ta dan se jim ni treba!!!!
Tadeja iz Posočja!!
Naš pogled v luči vere je pač drugačen. Četudi se nekaterih ljudi nihče več ne spomni, se jih spomni nekdo drug, med drugim se jih na 2. november spomni tudi Cerkev, pa ne le na ta datum. Žal to gnilo cvetje kaže na marsikaj, med drugim tudi na to, da se s smrtjo vse konča in potem na naše sorodnike pozabimo. Takih je žal vse več.
OdgovoriIzbrišiSamo poglejmo grobove od konca oktobra do začetka novembra. Takrat je vse v cvetju in svečah. Ali pa je res spomin na naše rajne v naših srcih? Večina nas se hvali kolikokrat si na 1 november na grobu. Pridimo konec novembra, pa bomo videli kakšen je naš odnos do mrtvih sorodnikov in prednikov? Katastrofa! V Angliji je prepovedano govoriti o smrti. Samo o večni mladosti se sme delati reklamo. Ali naj bo ta angleška kultura z primesjo amerike za zgled nam? Zares postajamo individualisti in potrošniki, ki vidimo v Dnevu mrtvih samo še biznis, biznis in biznis...
OdgovoriIzbrišiPozdravljeni!
OdgovoriIzbrišiJaz sem popolnoma enakega mnenja, kot je Tadeja opisovala,da za 1. november nekateri ljudje okrasijo grobove, kot božično drevo, prej in potem pa nič, niti ene sveče in takrat, ko pa se zavedajo, da bodo prihajali ljudje na grobove iz drugih krajev..., se pa pokažejo, kako skrbijo za grob, takrat prižgejo sveče - ogromno sveč:(da jih v trgovinah prav zmanjka), ogromno cvetja, da je to prav grdo videti - sramotno!!!
Ojla!
OdgovoriIzbrišiVem ja Lee, da je to grdo za videt, hočejo se pač pokazat, kaj so, koliko skrbijo za grob in to pretiravajo s cvetjem in svečami in če greš gledat čez mesec nazaj tja, boš videl ostanke 1. novembra!!
Tadeja s Posočja
oštja mene me ne mot, naj delajo po moji smrt,kar čjo,če čjo naj mi prižgejo svečo,če nočjo tud prov,zarad mene nej me vržejo tud tu sočo,ko me enkrt ni me pač ni,zaki bi zarad mene keš zapravljal in kupoval sveče pa rože,zdej nej mi kak rožo prnese zdej pa ni nobenga,takrat jo ne rabim
OdgovoriIzbrišimojca