Preskoči na glavno vsebino

Božja matematika

Na katerem od treh služabnikov se nam najprej ustavi pogled? Na tistem, ki je prejel en talent? Ne. Na tistem, ki jih je prejel pet. Zakaj? Osupne nas razlika. Zakaj jih je nekdo prejel pet, kdo drug pa samo eno. Krivica, diskriminacija!

Toda kaj je pravzaprav na tem? Zakaj smo nevoščljivi prvemu služabniku in zakaj pomilujemo zadnjega? Najprej zaradi številk. Matematika. V naši glavi je vedno matematika, ekonomija, računi s takimi in drugačnimi številkami, enotami, merami. Za Boga pa niso pomembne številke. Enako pohvalo dobita tako prvi kot drugi služabnik. Do besede enako. Ker Zanj ni pomembno, koliko si jih pridobil, ampak da si jih.

Da, zato se naše srce vznemirja: ker mislimo, da je pomembno, koliko jih imaš in kako so dobri, ne pa to, da smo jih prejeli zato, da bomo z njimi trgovali. Pri matematiki je namreč pomembno, da čimveč imaš (česarkoli že). Pomemben je zaslužek, ne pa trgovanje. Torej: da bi talente shranili in občudovali, se z njimi ponašali.

Zato napaka zadnjega služabnika ni v tem, da ni veliko zaslužil s talentom, ki ga je dobil, ampak v tem, da ga ni hotel deliti z nikomer. Kajti talenti niso namenjeni temu, da bi nam bili v ponos. Talenti so za trgovanje. Talenti, ki jih imamo, so za druge, ne samo za nas.

V trenutku, ko ugotovimo to, nam ne bo dovolj imeti samo enega ali dva ali pet, ampak bomo s tem, ko jih bomo ponudili drugim, tudi sami postopoma obogateli. In imeli jih bomo vedno več in več ... Joj, pa sem spet pri tej človeški matematiki, ki pri Bogu ne šteje. Ne imeti, temveč pridobiti. Te sem dal, in nekaj drugih sem pridobil. Da, to je Božja matematika. V njej ni števil. Samo dejanja.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)16. 11. 08, 14:38

    Fajn razmišljanje. Se je pa tudi treba zavedati, da so ti talenti od Boga, in že on ve, zakaj je onemu dal več, drugemu manj. Če bi bil zadnji služabnik dovolj ponižen in imel v sebi kaj 'strahu božjega', potem ne bi sprejemal vsega kot krivice, ampak bi bil Bogu hvaležen. Bog ni ničesar dolžan dati, ampak nam daje, ker je tako dober, ker nas ljubi.

    Zanimive besede pa ima arabski mistik al-Ghazali, ki nas spomni, da "vera ima tri dimenzije: je beseda z usti, je resnica s srcem in je delo z dejanji".

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik16. 11. 08, 18:52

    Talenti so nam dani od Boga. Zato s temi talenti mi razpolagamo. Če se trudimo in jih znamo koristno uporabljati se nam pomnožijo. To je delitev talentov ljudem, kolikor ljudem jih bomo znali podariti, toliko več jih bomo drugih dobili. Neuporabljanje talentov pa nas odrine na rob. Izgubimo še tisti talent, ki ga imamo. Lepo je napisal Andrej od arabskega mistika. Vera ima tri dimenzije. Če ne uporabljamo teh treh dimenzij, se nam talenti izgubijo. Tako je tudi z stvarmi, ki smo se jih naučili. Če jih ne obnavljamo, se počasi izgube in naenkrat ne vemo nič. Danes sem imel za Uvod talente. Lepe misli imaš Marko. Lahko noč.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša17. 11. 08, 22:01

    Ponos naših talentov. Redko kdaj smo toliko drzni, da jih reskiramo in trgujemo z njimi. Ker se toliko cenimo in smo zagledani vase, vidimo velik strah, da bi kaj izgubili.

    A tudi izgube so del dobrega posla. V družbi kjer so posli razvrednoteni ... ostanejo talenti!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več