Sredi noči odprtih oči

Samo ena beseda, ki odmeva in napolnjuje prostor, se zaletava ob rob časa in pretresa vse, kar je človeku vredno: čujte. Čujte, nenehno čujte.

Najprej nas ta beseda pretrese zato, ker je z njo konec brezskrbnega zanašanja na koga drugega. Ne, tu ni prostora za spanje. Na tem svetu ne. Čuječnost, ki nam jo na srce polaga Jezus, je več kot samo stanje na straži in dremotno čakanje jutra. Čuječnost nad svojim časom je trdo delo. Pretehtavanje, razmišljanje, odločanje, kaj je dobro in kaj ni. Kaj koristno, kaj potrebno, in kaj nesmiselno ali celo škodljivo. In to ni lahko delo, to vemo.

Pravzaprav gre za najtežje delo: da ostaneš in postajaš vedno bolj – človek. Da, za to je potrebno veliko čuječnosti. Čuječnosti, da se v tvojo podobo človeka ne vseje ljulka, ki ti spačila človeškost v ljubeznivo masko in preračunljivo notranjost. To danes ni tako redko: želijo nam prodati za resnično to, kar je laž, in za dobro to, kar je slabo.

»Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem‹ in bodo mnoge zavedli« (Mr 13,6). »Če vam tedaj kdo poreče: ›Glej, tukaj je Kristus!‹ ali: ›Glej, tam je!‹, ne verjemite! Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene, če bo to mogoče« (Mr 13,21-22).

Mar se to ne dogaja tudi danes?

Kdor vidi to grozovitost, še ni slep. Še ni omamljen. Ko pa se nam bo zdelo, da nam gre dobro, ko se nam bo razkošje zažrlo v glavo in misli, ko se bomo odločali samo še na podlagi koristi in dobička, takrat se stresimo. Takrat smo zadremali. Takrat smo se upijanili s tem, kar nismo mi, ampak nekdo drug. Ali nekaj drugega, če smo natančni.

Res, ni težje službe kot čakati jutro. Tema je težka stvar. Kdor trezno ne razmišlja, zgreši. Kdor slabo pogleda, pade. Kdor ne čuje v njej, prespi jutro. Prespi to, k čemur je namenjen. Za par ušivih minut sladkih sanj ...

Zato: preden začnemo sanjati o novem avtu, mobilniku, o novi obleki in frizuri, se zdramimo iz teh sanj in se zavejmo, da gre v globini tega časa za veliko večjo borbo med resnico in lažjo, med življenjem in smrtjo. Kaj je kaj? Veste? Če ne, potem se je res treba prebuditi. To je zadnje opozorilo. Kajti prav lahko se zgodi, da koga drugega zamenjamo za Kristusa. Pa bomo imeli pust, kakršnega še ni bilo. In na pepelnico bomo na kresu kurili – samega sebe.