Ustnice in srce

Kako težko je vedeti, ali je neka stvar dobra ali slaba. Še težje, kadar gre za osebo. Treba je seči po njeni zgodovini, treba je poznati kraje in trenutke, poti in padce, cilje in občutke, treba je gledati v njeno drobovje. Pa še potem je tako težko vedeti za resnico.

Zato se boste verjetno z menoj strinjali, če rečem, da je bila reakcija farizejev pretirana. Da so se osredotočali na stvari, ki so bile za vero nekega človeka postranske. Da so bili preveč mahnjeni na podrobnosti, pozabili pa so na smisel vsega, kar so opravljali. Na srce, ki se skriva za tem. Na notranjost.

Saj niso mogli vedeti, kakšna je vera, ki jo imajo apostoli z neumitimi rokami. Saj niso mogli vedeti, zakaj so njihove roke take kot so. Kdo lahko reče, da je človek, ki zmoli tri rožne vence na dan, bolj veren od tistega, ki se samo pokriža in se zahvali? Kdo lahko z gotovostjo trdi, da je tisti njegov mali križ, ki ga naredi po dnevu, polnem garanja in hitenja, premalo za njegovo vero?

Pa saj ni tako samo z vero. Tako je z mnogimi stvarmi našega življenja. Naj gre za starševstvo, žrtve, kakršnakoli dejanja, ljubezen, vero, lepoto in še marsikaj pomembnega, nikdar ne bomo v resnici vedeli, kaj vse se skriva za njimi in kakšno je njihovo srce. In zdi se mi tako dobro, da so vse res pomembne stvari v našem življenju zakrite. Da jih človeške oči ne vidijo. Kajti človeške oči so strašen sodnik, ki se za sodbo odloča kar brez dokazov, brez poslušanja, na prvi pogled. Gledamo ustnice, pozabimo pa na srce.

In zakaj je tako dobro, da so te stvari zakrite? Ker na svetu niso zato, da bi jih gledali, niti da bi jih sodili, ampak da bi jih živeli.

Kdor pa se ravna po tem, ve, da je takrat, ko neke stvari živimo, v njih polno napak in slabosti, ki jih lahko opazi oko in jih obsodi. Toda to, ali so dobre ali slabe, bo ostalo zapisano samo v srcu. In v sadovih, ki jih bo pustilo med nami.