Preskoči na glavno vsebino

Ustnice in srce


Kako težko je vedeti, ali je neka stvar dobra ali slaba. Še težje, kadar gre za osebo. Treba je seči po njeni zgodovini, treba je poznati kraje in trenutke, poti in padce, cilje in občutke, treba je gledati v njeno drobovje. Pa še potem je tako težko vedeti za resnico.

Zato se boste verjetno z menoj strinjali, če rečem, da je bila reakcija farizejev pretirana. Da so se osredotočali na stvari, ki so bile za vero nekega človeka postranske. Da so bili preveč mahnjeni na podrobnosti, pozabili pa so na smisel vsega, kar so opravljali. Na srce, ki se skriva za tem. Na notranjost.

Saj niso mogli vedeti, kakšna je vera, ki jo imajo apostoli z neumitimi rokami. Saj niso mogli vedeti, zakaj so njihove roke take kot so. Kdo lahko reče, da je človek, ki zmoli tri rožne vence na dan, bolj veren od tistega, ki se samo pokriža in se zahvali? Kdo lahko z gotovostjo trdi, da je tisti njegov mali križ, ki ga naredi po dnevu, polnem garanja in hitenja, premalo za njegovo vero?

Pa saj ni tako samo z vero. Tako je z mnogimi stvarmi našega življenja. Naj gre za starševstvo, žrtve, kakršnakoli dejanja, ljubezen, vero, lepoto in še marsikaj pomembnega, nikdar ne bomo v resnici vedeli, kaj vse se skriva za njimi in kakšno je njihovo srce. In zdi se mi tako dobro, da so vse res pomembne stvari v našem življenju zakrite. Da jih človeške oči ne vidijo. Kajti človeške oči so strašen sodnik, ki se za sodbo odloča kar brez dokazov, brez poslušanja, na prvi pogled. Gledamo ustnice, pozabimo pa na srce.

In zakaj je tako dobro, da so te stvari zakrite? Ker na svetu niso zato, da bi jih gledali, niti da bi jih sodili, ampak da bi jih živeli.

Kdor pa se ravna po tem, ve, da je takrat, ko neke stvari živimo, v njih polno napak in slabosti, ki jih lahko opazi oko in jih obsodi. Toda to, ali so dobre ali slabe, bo ostalo zapisano samo v srcu. In v sadovih, ki jih bo pustilo med nami.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)30. 8. 09, 17:34

    Mogoče je tako, da se ne ustavimo, in iščemo naprej. Pa tudi drži, da so naši pogledi ali okusi tako zelo različni, raznoliki. Mi težko sodimo na prvi pogled, ker je naš pogled omejen, gledamo samo z očmi. Jezus od vedno gleda s srcem in gleda v srce. Fasada izpade potem kot nekaj povsem postranskega. Hvala Bogu, da se motimo, sicer bi bili kakor Bog, pa nismo!

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša30. 8. 09, 19:36

    Vera ki je skrita v vseh nas je kakor zaklad. In odnos z drugim: prijatelji, zakon, sorodniki ... je iskanje skritega zaklada.

    Hvala za nasvete. Včasih pozabim, kakšne dragocenosti se lahko skrivajo v drugem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Lojze Potočnik31. 8. 09, 20:56

    Lepa misel Marko, mi daje razmišljanja. Strinjam se z Aljošo, da je vera, kot iskanje skritega zaklada. Stalni iskalci smo tega zaklada na poti svoje vere.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več