Preskoči na glavno vsebino

1. dan: Moje besede štejejo

(Opomba: v mesecu maju v dijaškem domu prebiramo malce drugačne šmarnice. So moj osebni dnevnik, ki ga bom objavljal tudi na teh straneh. Zakaj? Ker hočemo skozi šmarnice povedati, da je treba iskati vrednote in Boga v svoji vsakdanjosti, jih vključevati in preverjati v konkretnih stvareh, ki jih živimo. Ti kratki dnevniški opisi želijo biti dnevnik kristjana, ki išče in ki v svojem iskanju pada in vstaja in v svojem življenju išče prostor za Boga. Da bi ga našli tudi vsak v svojem.)

Dragi nekdo!

Ni nujno, da so življenjske lekcije trde in grenke. Več jih je in bolj tehtne so takšne, to prav gotovo, pa vendar se lahko tudi iz lepih naučiš marsikaj. Kot recimo danes, ko sem dobil sms, ki me je do kraja presenetil.

Ampak najprej zgodovina. Tudi če nisem njen ljubitelj, bo tule služila, da se bo stvar bolje razumela. Bilo je pred petimi leti, ko sem bil diakon v Šturjah. Imel sem srečo, da sem takrat dobil nekaj zelo dobrih prijateljev. Takrat sem imel idejo, da mora pesnik umreti mlad. In takrat sem bil res še zelo mlad pesnik. Tako sem si nekako predstavljal, da bom verjetno umrl pri tridesetih. Če preračunamo torej septembra 2012. Mislim da triindvajsetega. In to sem jim razkril v enem od svojih pogostih klepetov z njimi.

Prišlo je do nasprotovanja, češ da je to prehitro in da to ne bo šlo. Zakaj ne? sem jih vprašal. Ena od njih mi je odgovorila, da zato, ker jo moram prej, preden umrem, še poročiti. Vzel sem koledar v roke in rekel: No, potem pa se lahko poročiš 1. septembra 2012, ker je to tak lep datum. Takrat je rekla, da je to prehitro, saj niti fanta še nima. Jaz pa sem jo ošvrknil, da bo pač morala pohiteti, ker me potem itak ne bo več.

Iz tega smo se hecali še kako leto, dokler se niso naše poti bolj ali manj usmerile vsaka na svoje. Šel sem v Novo Gorico, Idrijo in Vipavo, oni pa po svoje. In naše misli so šle tudi po svoje. Vse do današnjega dne. Danes namreč dobim od nje sms, ki pove preprosto novico: »Poročim se 1. septembra. :)«

Kot pravim: prijetna lekcija pomembnih stvari: kako veliko težo imajo moje besede! Večjo, kot si sploh predstavljam. Zakoreninijo se globoko v človeka, s katerim živim, ga spreminjajo in mu klešejo podobo o sebi in o svetu, morda celo prihodnost. Moje besede spreminjajo, moje besede lahko zidajo in uničujejo, moje besede lahko rojevajo in ubijajo. Ni to malce strašljivo? Niti ne bi več spregovoril, če bi se res zavedal, kako veliko odgovornost nosim z vsakim glasom, ki ga izgovorim.

Ta današnji sms mi je lep primer, da moje besede sooblikujejo zgodovino. Vsaka moja beseda je obljuba. Obljuba tega, kar resnično nosim v srcu. In vsaka moja beseda je darilo. Darilo iz tega, česar sem sam poln. Kaj obljubljam in kaj podarjam je torej izbira vsakega stavka.

Jutri izbiram besede. Bolj temeljito.

Tvoj brat Marko

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m