(Opomba: v mesecu maju v dijaškem domu prebiramo malce drugačne šmarnice. So moj osebni dnevnik, ki ga bom objavljal tudi na teh straneh. Zakaj? Ker hočemo skozi šmarnice povedati, da je treba iskati vrednote in Boga v svoji vsakdanjosti, jih vključevati in preverjati v konkretnih stvareh, ki jih živimo. Ti kratki dnevniški opisi želijo biti dnevnik kristjana, ki išče in ki v svojem iskanju pada in vstaja in v svojem življenju išče prostor za Boga. Da bi ga našli tudi vsak v svojem.)
Dragi nekdo!
Ni nujno, da so življenjske lekcije trde in grenke. Več jih je in bolj tehtne so takšne, to prav gotovo, pa vendar se lahko tudi iz lepih naučiš marsikaj. Kot recimo danes, ko sem dobil sms, ki me je do kraja presenetil.
Ampak najprej zgodovina. Tudi če nisem njen ljubitelj, bo tule služila, da se bo stvar bolje razumela. Bilo je pred petimi leti, ko sem bil diakon v Šturjah. Imel sem srečo, da sem takrat dobil nekaj zelo dobrih prijateljev. Takrat sem imel idejo, da mora pesnik umreti mlad. In takrat sem bil res še zelo mlad pesnik. Tako sem si nekako predstavljal, da bom verjetno umrl pri tridesetih. Če preračunamo torej septembra 2012. Mislim da triindvajsetega. In to sem jim razkril v enem od svojih pogostih klepetov z njimi.
Prišlo je do nasprotovanja, češ da je to prehitro in da to ne bo šlo. Zakaj ne? sem jih vprašal. Ena od njih mi je odgovorila, da zato, ker jo moram prej, preden umrem, še poročiti. Vzel sem koledar v roke in rekel: No, potem pa se lahko poročiš 1. septembra 2012, ker je to tak lep datum. Takrat je rekla, da je to prehitro, saj niti fanta še nima. Jaz pa sem jo ošvrknil, da bo pač morala pohiteti, ker me potem itak ne bo več.
Iz tega smo se hecali še kako leto, dokler se niso naše poti bolj ali manj usmerile vsaka na svoje. Šel sem v Novo Gorico, Idrijo in Vipavo, oni pa po svoje. In naše misli so šle tudi po svoje. Vse do današnjega dne. Danes namreč dobim od nje sms, ki pove preprosto novico: »Poročim se 1. septembra. :)«
Kot pravim: prijetna lekcija pomembnih stvari: kako veliko težo imajo moje besede! Večjo, kot si sploh predstavljam. Zakoreninijo se globoko v človeka, s katerim živim, ga spreminjajo in mu klešejo podobo o sebi in o svetu, morda celo prihodnost. Moje besede spreminjajo, moje besede lahko zidajo in uničujejo, moje besede lahko rojevajo in ubijajo. Ni to malce strašljivo? Niti ne bi več spregovoril, če bi se res zavedal, kako veliko odgovornost nosim z vsakim glasom, ki ga izgovorim.
Ta današnji sms mi je lep primer, da moje besede sooblikujejo zgodovino. Vsaka moja beseda je obljuba. Obljuba tega, kar resnično nosim v srcu. In vsaka moja beseda je darilo. Darilo iz tega, česar sem sam poln. Kaj obljubljam in kaj podarjam je torej izbira vsakega stavka.
Jutri izbiram besede. Bolj temeljito.
Dragi nekdo!
Ni nujno, da so življenjske lekcije trde in grenke. Več jih je in bolj tehtne so takšne, to prav gotovo, pa vendar se lahko tudi iz lepih naučiš marsikaj. Kot recimo danes, ko sem dobil sms, ki me je do kraja presenetil.
Ampak najprej zgodovina. Tudi če nisem njen ljubitelj, bo tule služila, da se bo stvar bolje razumela. Bilo je pred petimi leti, ko sem bil diakon v Šturjah. Imel sem srečo, da sem takrat dobil nekaj zelo dobrih prijateljev. Takrat sem imel idejo, da mora pesnik umreti mlad. In takrat sem bil res še zelo mlad pesnik. Tako sem si nekako predstavljal, da bom verjetno umrl pri tridesetih. Če preračunamo torej septembra 2012. Mislim da triindvajsetega. In to sem jim razkril v enem od svojih pogostih klepetov z njimi.
Prišlo je do nasprotovanja, češ da je to prehitro in da to ne bo šlo. Zakaj ne? sem jih vprašal. Ena od njih mi je odgovorila, da zato, ker jo moram prej, preden umrem, še poročiti. Vzel sem koledar v roke in rekel: No, potem pa se lahko poročiš 1. septembra 2012, ker je to tak lep datum. Takrat je rekla, da je to prehitro, saj niti fanta še nima. Jaz pa sem jo ošvrknil, da bo pač morala pohiteti, ker me potem itak ne bo več.
Iz tega smo se hecali še kako leto, dokler se niso naše poti bolj ali manj usmerile vsaka na svoje. Šel sem v Novo Gorico, Idrijo in Vipavo, oni pa po svoje. In naše misli so šle tudi po svoje. Vse do današnjega dne. Danes namreč dobim od nje sms, ki pove preprosto novico: »Poročim se 1. septembra. :)«
Kot pravim: prijetna lekcija pomembnih stvari: kako veliko težo imajo moje besede! Večjo, kot si sploh predstavljam. Zakoreninijo se globoko v človeka, s katerim živim, ga spreminjajo in mu klešejo podobo o sebi in o svetu, morda celo prihodnost. Moje besede spreminjajo, moje besede lahko zidajo in uničujejo, moje besede lahko rojevajo in ubijajo. Ni to malce strašljivo? Niti ne bi več spregovoril, če bi se res zavedal, kako veliko odgovornost nosim z vsakim glasom, ki ga izgovorim.
Ta današnji sms mi je lep primer, da moje besede sooblikujejo zgodovino. Vsaka moja beseda je obljuba. Obljuba tega, kar resnično nosim v srcu. In vsaka moja beseda je darilo. Darilo iz tega, česar sem sam poln. Kaj obljubljam in kaj podarjam je torej izbira vsakega stavka.
Jutri izbiram besede. Bolj temeljito.
Tvoj brat Marko
Komentarji
Objavite komentar