Preskoči na glavno vsebino

Kako ostati mlad


V svojem srečevanju s sodobnim svetom vse bolj opažam, kako veliko in celo vedno več je v njem starega. Da se ne bomo narobe razumeli: ne starih ljudi, temveč starega, ki nima nobene zveze s telesno starostjo. Starega, umirajočega življenja, ki se ulenjuje, ki širi negativizem, obup in črnogledost, starega, ki je utrujeno življenja in boja, ki ga sleherno življenje zahteva.

In ne, ne mislim, da je to staro posledica staranja prebivalstva, niti ne težkih časov, ki jih imamo, temveč tega, da nam je preprosto zmanjkalo življenjskega soka. Tega pa zmanjka takrat, kadar mladika nima povezave s trto, na kateri je zrasla.

Res, mladiko lahko obrezuje, skubi ali uničuje marsikaj, a vse dokler je v njej življenje, dokler je v njej odločitev, da ostane na trti, vse dotlej bo vedno znova in znova vsako pomlad poganjala liste. Vse dotlej bo v njej pomlad, mladost, ne glede na to, koliko je stara.

Verjetno to velja za vsakršne povezave in odnose. Govorim pa o naši najpomembnejši povezavi – povezavi z Bogom. O tisti povezavi, ki daje človekovemu življenju večno mladost, novost, vitalnost. Ki daje jeziku sveže, prodorne in učinkovite besede. Ki daje mislim novih in novih idej. Ki daje očem jasen in živ pogled. Ki daje nogam drznost za korak v neznano, rokam moč, da se ne nehajo boriti za dobro in pravično, srcu odločnost, da se ne odpove ljubezni. Kajti zaradi Njega in iz Njega je življenje, je mladost.

O odnosu z Bogom govorim. O odnosu, ki mora biti – kakor vsaka ljubezen – vsak dan prenovljen, na novo izbran, nov in mlad, če želi preživeti, kar pomeni – ne se postarati. Za bistven odnos gre. Od njega umira ali raste moje življenje. Namreč od tega, ali sem Kristusa, ki ga nosim v svojem življenju, srečal danes in ne včeraj. Kristus današnjega dne je namreč drugačen od Kristusa včeraj, ker si tudi ti drugačen, ker je svet drugačen, ker je življenje drugačno.

Od tega, ali ga tudi danes srečam, je odvisna moja mladost in moje življenje. Ker bom hodil po poteh današnjega dneva, srečeval ljudi današnjega dneva, se soočal z vprašanji današnjega sveta. Ne včerajšnjega in ne jutrišnjega. Današnjega. Zato moram zajeti in piti Njegove današnje besede in gledati Njegovo današnje življenje.

To je mladost. Mladost, ki kljubuje smrti.
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več