6. dan: Nekaj močno novega

Dragi nekdo!

Si me predstavljaš v rdečih hlačah? Tudi jaz ne. A danes, ko sem hodil po trgovinah in iskal kakšne hlače, ki bi mi bile všeč, sem jih pogledal celo množico, pa mi nobene niso vzbudile zanimanja. Razen nekih živo rdečih hlač. In danes sem bil dovolj spočit, dovolj vesel in dovolj mladostno razposajen, da sem si rekel: »Zakaj pa ne?« In sem jih pomeril. Kot ulite so bile zame. Dobro sem se počutil v njih in sploh niso bile tako odbito drugačne, kot sem si predstavljal, ko sem jih gledal na polici.

Ampak potem se je začel drugi del. Vedno se začne ta drugi del, ko pridem pred nek nov izziv svojega življenja, pred nekaj novega in drugačnega, morda nenavadnega in drznega. Moje notranje spraševanje. »Kaj si bodo mislili, če me bodo zagledali v rdečih hlačah? Da se mi je utrgalo. In da sem nek drug človek, kakršnega me ne poznajo. Smejali se mi bodo.« Uh, sovražim te glasove v svoji glavi.

Gledal sem tiste žive rdeče hlače. Tako drugačne so bile od mojih prejšnjih hlač. Doslej sem vedno oblekel modre ali črne. Rjave so bile že cela revolucija. Ko so me videli v karirastih, so mi birmanci peli hvalnice. Potem sem si upal kupiti tudi take z naramnicami. Ni kaj, logično je, da podrem tudi to mejo v svoji glavi in končno oblečem tudi nekaj, kar mi je všeč in kar mislim, da mi pristoji. Navsezadnje je mladost najprej to, da si upaš podirati lastne meje. Tudi lastne predsodke, da. Da si upaš biti vsak dan nov, da si upaš rasti. Tudi v takih banalnostih, kot so rdeče hlače.

Ampak to je bilo že razmišljanje v mojem avtu. Hlače so ostale v trgovini. Rad bi se vrnil ponje, pa ni bilo več časa. Bil sem predaleč in ura je bila pozna. In morda jih že jutri ne bo več tam. Kot ljudi, ki sem jih srečal danes in so me prosili za kako malenkost. Za pozornost. Za pogled. Za pomoč. Za toplo besedo ali vsaj en nasmeh. Pridejo v moje življenje in jaz imam en sam trenutek – da se srečam z njimi ali da odplavajo mimo. Danes so, jutri jih ne bo več. In mene tudi ne.

Veliko je že bilo zamujenih priložnosti v mojem življenju, a kakor da se iz njih ničesar ne naučim. Ni bilo prvič, da sem zaradi tega, ker me je bilo sram ali ker je bil izziv zame prevelik ali preveč nov, opustil svoje odločitve, načrte in sanje. Še danes sanjam o njih. O tistih dogodkih, odločitvah, stvareh, priložnostih, ki jih ni več. Sanjam o njih in se tolčem po čelu. Izgubljam dragocenosti življenja, ki me pozivajo, da zrasem, da si upam, da sem mlad. Ker take stvari spreminjajo. Ker so take stvari tiste, ki skrbijo, da ne zarknim v svojih mislih. Ker so to stvari, v katerih si jaz res upam biti JAZ. Ne glede na to, kaj pravijo drugi ljudje.

Zato naslednjič naredim korak. Pa četudi bodo to samo rdeče hlače.

Tvoj brat Marko