Preskoči na glavno vsebino

6. dan: Nekaj močno novega

Dragi nekdo!

Si me predstavljaš v rdečih hlačah? Tudi jaz ne. A danes, ko sem hodil po trgovinah in iskal kakšne hlače, ki bi mi bile všeč, sem jih pogledal celo množico, pa mi nobene niso vzbudile zanimanja. Razen nekih živo rdečih hlač. In danes sem bil dovolj spočit, dovolj vesel in dovolj mladostno razposajen, da sem si rekel: »Zakaj pa ne?« In sem jih pomeril. Kot ulite so bile zame. Dobro sem se počutil v njih in sploh niso bile tako odbito drugačne, kot sem si predstavljal, ko sem jih gledal na polici.

Ampak potem se je začel drugi del. Vedno se začne ta drugi del, ko pridem pred nek nov izziv svojega življenja, pred nekaj novega in drugačnega, morda nenavadnega in drznega. Moje notranje spraševanje. »Kaj si bodo mislili, če me bodo zagledali v rdečih hlačah? Da se mi je utrgalo. In da sem nek drug človek, kakršnega me ne poznajo. Smejali se mi bodo.« Uh, sovražim te glasove v svoji glavi.

Gledal sem tiste žive rdeče hlače. Tako drugačne so bile od mojih prejšnjih hlač. Doslej sem vedno oblekel modre ali črne. Rjave so bile že cela revolucija. Ko so me videli v karirastih, so mi birmanci peli hvalnice. Potem sem si upal kupiti tudi take z naramnicami. Ni kaj, logično je, da podrem tudi to mejo v svoji glavi in končno oblečem tudi nekaj, kar mi je všeč in kar mislim, da mi pristoji. Navsezadnje je mladost najprej to, da si upaš podirati lastne meje. Tudi lastne predsodke, da. Da si upaš biti vsak dan nov, da si upaš rasti. Tudi v takih banalnostih, kot so rdeče hlače.

Ampak to je bilo že razmišljanje v mojem avtu. Hlače so ostale v trgovini. Rad bi se vrnil ponje, pa ni bilo več časa. Bil sem predaleč in ura je bila pozna. In morda jih že jutri ne bo več tam. Kot ljudi, ki sem jih srečal danes in so me prosili za kako malenkost. Za pozornost. Za pogled. Za pomoč. Za toplo besedo ali vsaj en nasmeh. Pridejo v moje življenje in jaz imam en sam trenutek – da se srečam z njimi ali da odplavajo mimo. Danes so, jutri jih ne bo več. In mene tudi ne.

Veliko je že bilo zamujenih priložnosti v mojem življenju, a kakor da se iz njih ničesar ne naučim. Ni bilo prvič, da sem zaradi tega, ker me je bilo sram ali ker je bil izziv zame prevelik ali preveč nov, opustil svoje odločitve, načrte in sanje. Še danes sanjam o njih. O tistih dogodkih, odločitvah, stvareh, priložnostih, ki jih ni več. Sanjam o njih in se tolčem po čelu. Izgubljam dragocenosti življenja, ki me pozivajo, da zrasem, da si upam, da sem mlad. Ker take stvari spreminjajo. Ker so take stvari tiste, ki skrbijo, da ne zarknim v svojih mislih. Ker so to stvari, v katerih si jaz res upam biti JAZ. Ne glede na to, kaj pravijo drugi ljudje.

Zato naslednjič naredim korak. Pa četudi bodo to samo rdeče hlače.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Protest!:) Naredil sem korak in mi je velikokrat žal za to... Ni vedno, tako da priložnosti več ne bo. Ampak, da gledaš bolj trezno na to, ko si starejši. Vem, mal staro zvenim. Ampak včasih bi bilo res bolje, če si ne bi kupil rdečih hlač:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za možno razlago. Ko pišem, poskušam najti kako poanto, ni pa nujno edina ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Andreja Pogorelec15. 5. 12, 22:09

    Ne vem , zakaj ne bi smel imeti rdečih hlač. Res ne vem.

    OdgovoriIzbriši
  4. Saj veš, zgolj da se obogativa. Imaš pa prav, marsikatera stvar te obogati in ti je potem žal, da je takrat nisi naredil. Kar veliko obžalovanja zna prinesti življenje: glej, da igro življenja tako igraš, da ko zastor pade, kesanja ne poznaš.

    Kar pa se tiče rdečih hlač...saj veš, konservativc. Črne hlače, črnne kalcete, črna kolar srajca in biret. Amen:)

    OdgovoriIzbriši
  5. :) te smarnice so res super.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.