Preskoči na glavno vsebino

»Ostanite v moji ljubezni«

Zgodilo se je nekega dne, ko sem se odpravljal k maši. Srečal sem dekle in z njo malce pokramljal. Na kratko sem ji omenil, da grem k maši in da bo pri njej tudi kratka pridiga. In tedaj mi je rekla: »Prosim, samo ne govorite, da nas ima Bog rad. Stalno poslušam o tem.«

Bodimo si na jasnem: to dekle je o tem v cerkvi stalno poslušala. Nikdar pa tega ni občutila. Za to je šlo. Nikdar ni verjela, da je to res. In morda še vedno ne.

Zakaj je to tako pomembno, da me je streslo, ko sem to slišal? Občutje in zavest, da te ima nekdo rad, je ključno za razvoj človeka, ne samo kristjana. Toliko bolj občutje in zavest, da te ima Bog rad. Ker gre za neko generalno ljubezen, ljubezen, ki – v nasprotju s človeško – ne bo nikdar ugasnila. In če tega občutka ni, človek nikdar ni človek, še manj kristjan.

»Ostanite v moji ljubezni,« ponavlja Jezus. Ostanite v zavesti, da vas imam rad. Da je vse, kar se vam dogaja, vse, kar vas obdaja, izraz moje ljubezni do vas. Ostanite za vedno v tem, ker je to tisto, kar vas bo rešilo pred obupom in zlom, nesmislom in črnogledostjo. Kajti kdor ve, da je v ljubezni nekoga, kdor čuti, da je nekdo, ki gleda nanj, ki skrbi zanj, ki daje življenje zanj, ta ne potrebuje ničesar več. Vse ima.

In to je evangelij: da te Bog ljubi in da te jemlje resno. Vedno. Ne glede na to, kakšen si. In če ti veš za ta evangelij, če ti veš za to novico, si že rešen. Potem se bo tvoje življenje spremenilo. Potem boš v svojem življenju vzel za merilo ljubezni njegovo ljubezen do tebe. Ker se to vedno dogaja. Če boš torej ostal v njegovi ljubezni, potem boš avtomatsko tudi sam začel to isto ljubezen živeti v svojem življenju, jo boš dal občutiti tudi ljudem okrog sebe. Ker evangeliju človek verjame samo, če ga občuti. In občuti ga lahko samo po tebi, ki si ga tudi sam občutil. Skozi čudovito stvarstvo, skozi ljudi, ki te imajo radi, skozi žrtve, ki so ti zgradile življenje, skozi ljubezen, ki te je izklesala v človeka, kakršen si.

Potem evangelij in Božja ljubezen ne bosta samo neka naivna novica za tolažbo, temveč živa resnica. Živa toliko, kot je živa tvoja ljubezen. Živa in resnična pa je samo, če ima za osnovo Božjo ljubezen: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubíte, kakor sem vas jaz ljubil

In kako ljubi Bog? Poglej svoje življenje in povej, če je vredno ljubezni kogarkoli. Ali ne v njem čutiš čudovitega Božjega merila: »Nikoli ne ljubiš dovolj, če ne ljubiš preveč«?

Zato glej danes in poslušaj. Otiplji in se prepričaj. »To je moje telo, ki se daje za vas. To je moja kri, ki se za vas preliva.« To je evangelij. Ljubezen Boga, ki jo bodo drugi občutili na nas, ko bomo vzeli svoje telo, svojo kri, svoje življenje in ga dali.

Nikoli ne ljubiš dovolj, če ne ljubiš preveč.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m