Preskoči na glavno vsebino

Eurosong 2012 - drugi polfinale

Za nami je prvi polfinale. Razplet je bil dokaj pričakovan, ker je bilo kvalitetnih skladb bolj malo, predvsem kar zadeva izvedbo. V drugem bo gneča malo večja, izbor pa - po moje - težji. A smo optimisti. Oglejmo si še drugi polfinale, ki nas čaka jutri. Skupaj z našo Evo. :)

1. Srbija – Željko Joksimović: Nije Ljubav Stvar

Drugi polfinale bo odprla čudovita srbska pesem, ki v začetku nekoliko spominja na znano skladbo Colplayev. Pesem, kakršnih smo od Željka vajeni – torej globoka, občutena, s polno čustvi, s pomenljivim besedilom. Pisana na kožo slovanski duši. Zame poleg naše Eve najlepša. In menim, da je letos v igri za skupno zmago.

2. Makedonija – Kaliopi: Crno I Belo

Bivše-jugoslovanski polfinale se nadaljuje kar takoj z drugo pesmijo, ki me navduši. Kaliopi je združila inovativnost, kar daje pesmi moč in čar, in poslušljivost, ki pritegne. Tudi tale pesem mi je zelo všeč in mislim, da ne bom edini. Finale zagotovljen. Tam pa ... zna presenetiti.

3. Nizozemska – Joan Franka: You And Me

Po celi vrsti klavrnih poskusov Nizozemcev, da bi se uvrstili vsaj v finale, tokrat vendarle prihajajo s poslušljivo in lepo, čeprav lahkotno skladbo. Ni pretežka, hkrati pa ne plehka. Mislim, da jim bo tokrat vendarle uspelo v finale. Kaj več pa verjetno ne.

4. Malta – Kurt Calleja: This Is The Night

Vas naslov skladbe spominja na tisti panterski skok grškega predstavnika izpred nekaj let? Tudi njen slog je podoben, samo malce več dance ritmov so mu primešali. Skladba je lahka, kot večina dancerjev letošnjega leta. A se izgubi v povprečju. Preveč prazna. Od sebe ne da prav ničesar.

5. Belorusija – Litesound: We Are The Heroes

Toliko neizrazita, da sem jo moral še enkrat pogledati, ko sem pisal te vrstice. Pesem je preveč na prvo žogo. Kot bi nas imeli za idiote, ki si ne znamo zapomniti več kot enega takta, ki se ponavlja v nedogled. Poleg tega je pesem eno samo kričanje, kar seveda ustreza naslovu – heroji, ki se morajo nakričati, da se jih sploh opazi. Ne sodi na Eurosong.

6. Portugalska – Filipa Sousa: Vida Minha

Podobna, zelo podobna kot edina pesem, s katero je isti avtor s podobnimi pevci in podobnim ritmom s Portugalsko prišel v finale. Le da je bila tistale pesem veliko bolj spevna in veliko bolj zapomljiva. Tiste se še malce spomnim, te se pa čez en teden gotovo ne bom več.

7. Ukrajina – Gaitana: Be My Guest

Ukrajinci so že parkrat udarili v prazno. Ta je ena od hujših. Dance in kričanje hkrati, z ekstremno praznim besedilom ... vse skupaj deluje zelo prazno, predvsem pa tistim, ki nas ti ritmi ne popeljejo v kakšno plesno ekstazo, pesem kmalu postane zelo moteča in dolgočasna.

8. Bolgarija – Sofi Marinova: Love Unlimited

Še ena trdo dance skladba, le da je vsaj malce inovativna. Šlo bo za spopad med Bolgarijo in Ukrajino in zdi se, da je tule Bolgarka na boljšem, da se prebije v finale. Čeprav, brez zamere, tudi tale pesmica ni kaj prida. Vsaj zame ne. Ampak ker je sodobna, bo verjetno kdo že pritisnil sms zanjo.

9. Slovenija – Eva Boto: Verjamem

Tudi jaz verjamem. Nastop bo čudovit, pesem tudi. Samo še to manjka, da se pesem, ki ima dovolj potenciala v sebi, dotakne poslušalcev širom Evrope, in tu je finale. Potem pa razmišljamo naprej. Srečno, Eva. Mislim, da imaš tisto nekaj, kar bo pritegnilo Evropo.

10. Hrvaška – Nina Badrić: Nebo

Pesmi si ne moreš zapomniti. Ne ostane ti v ušesu. To je njen največji problem. Sicer lepa pesem. Toda preveč je razvlečena. Izgleda, kakor da si Nina vse razen refrena sproti izmišljuje. Škoda. Pesem in pevka z velikim potencialom, ki je žal neizkoriščen.

11. Švedska – Loreen: Euphoria

Baje velika favoritka. Verjetno zato, ker se pesmi hitro nalezeš in gre v uho. Zame ni favoritka. Preprosto zato, ker je pesem prazna. Nima nobenih čustev, samo motorično ponavljanje. Toda verjetno bo zaradi njene velike popularnosti prišla visoko. Morda celo na sam vrh. Povsod prednjači. A ne pozabimo, tu je še žirija.

12. Gruzija – Anri Jokhadze: I'm A Joker

Ob tej pesmi je škoda kaj reči. Kot da bi se norčevali iz mene, ki poslušam tale obup.

13. Turčija – Can Bonomo: Love Me Back

Spet tipična turška skladba. Gluh bi uganil, da je iz Turčije, kar je hkrati prednost in slabost. Tako je podobna vsem prejšnjim letom, da kar malo preseda. Začetek je obetaven, potem pa razvodeni. Kot da tale naš pevec nima kaj povedati.

14. Estonija – Ott Lepland: Kuula

Še ena od čutnih balad, ki jih je letos verjetno res največ od vseh let. »Kuula« ni kar ena od njih. Prijetna za večer, ko postaneš malo otožen. Ritem in glasba se stopnjujeta, kar pesmi pridene energijo. Nekaj pa vendarle manjka – nek višek, ki ga čakam skozi celotno pesem, pa kar ne pride. In ne pride. Morda ga bo prav to tisto, kar ne bo prepričalo publike.

15. Slovaška – Max Jason Mai: Don't Close Your Eyes

Drugačni Slovaki, kot smo jih vajeni. Torej v drug ekstrem. Pesem je gotovo najbolj razbijajoča od vseh. Je tudi najbolj energična? Verjetno. Pa tudi najboljša? To pa ne. Edino, kar lahko razpoznam v tej pesmi, je refren, vse ostalo je samo razbijanje. Naj bo razbijanje, če ima svoj smisel in učinek. Jaz ga ne najdem.

16. Norveška – Tooji: Stay

Točno ste uganili, že dolgo nismo slišali dance ritmov. Norvežani so jim primešali še malo »tipičnega Eurosonga« v refrenu in vzhodnih ritmov. Pesem je spevna, čeprav vseskozi čakam še nekaj več, pa tega ni. Bojim se tudi, da bo pevcu zmanjkalo glasu do konca pesmi, glasovno je precej šibek. Ali vsaj energije. Je pa pesem vsekakor vpadljiva in bi znala presenetiti.

17. Bosna & Hercegovina – Maya Sar: Korake Ti Znam

Očitno smo vsi iz bivše skupne republike letos udarili na balade, ena je lepša od druge, čeprav izstopata Slovenija in Srbija. Tudi Maja ima lepo pesem, morda malce premalo izrazito, da bi si jo zapomnili, a ker se je znašla v polfinalu z ostalim »Balkanom«, finale morda ni toliko vprašljivo.

18. Litva – Donny Montell: Love Is Blind

Za konec nam postrežejo še eno balado, ki sicer ni slaba, dobra pa tudi ne. Vsaj ne tako dobra, da bi si jo ponavljal, ko bi šel od TV. Pesem se poskuša poživiti z malce tuc-tuca in res postane boljša, a je še vedno nerazpoznavna.

*
Moja napoved: napredujejo Srbija, Makedonija, Nizozemska, Ukrajina, Bolgarija, Slovenija, Hrvaška, Švedska, Norveška, Bosna in Hercegovina.

Komentarji

  1. Sem se poglobila, malo pokomentiram:
    - Makedonija, meni ni všeč, predvsem me moti njeno 'sračenje'
    - Malata, imajo vsaj izvirno koreografijo, tiste noge niso slabe :)
    - Ukrajina, pa jim je vseeno uspelo v finale. Kuhnja je pač kuhnkoja.
    - Švedska, ni favoritinja, ampak ni napačna

    Moje mnenje vsekakor ni niti približno tako strokovno kot tvoje, če povzamem na kratko... letošnji ESC razočara, pa ne zaradi neuspeha naše predstavnice... to se samo še gleda, ušesa ti ne služijo.
    Rezultati povejo vse...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.