13. dan: Ni vse tako, kot se zdi

Dragi nekdo!

Nekje sredi današnje pogrebne maše na pokopališču je zunaj začelo zelo močno pihati. Tisti veter pred nevihto je natanko takšen. Za trenutek me je spreletelo, da bom morda moker kot cucek, ker nas je čakalo še to, da mrtvo telo položimo v grob. Toda ko smo prišli ven, je sicer resda še vedno močno pihalo, a brez ene same kaplje dežja. Še več, ko sem odhajal od pokopališča, se je točno nad njim naredila luknja v oblakih in skoznjo je kot iz nebes posijalo nekaj žarkov sonca.

Ni bil to navaden pogreb. Mislil sem, da bo. Žene, ki sem jo pokopaval, nisem še nikdar srečal. Zato sem menil, da bo to pač še eden izmed mnogih pogrebov ljudi, ki jih nisem poznal. Motil sem se. Ko sem prišel tja, sem zagledal njeno sorodstvo, ki sem ga precej dobro poznal. In vse se je takoj spremenilo.

Nasploh sem cel dan spoznaval, da morda ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Ko sem šel ven, sem ugotovil, da je zunaj pretoplo za še en rokav, pa čeprav je od znotraj izgledalo, da je precej hladno. Ustrašil sem se gostih oblakov in pričakoval hud naliv, pa je prišlo le prijazno rosenje. Mislil sem, da bo cel dan dež, pa je nazadnje še posijalo sonce. Res, ni vse tako, kot se zdi. Veter ni nujno napovedovalec nevihte, čeprav je ponavadi tako. Morda podi oblake stran. In črni oblaki niso nujno grožnja. Morda so blagoslov. In čeprav vse izgleda kot trenutek, ko se bo vse posulo, vsa prihodnost, vsi načrti, vse ideje, je to morda začetek nečesa novega, morda celo boljšega, kot sem pričakoval.

Nima vedno človek prav. Tudi izkušnje in znanje in moč ne. Kajti tudi veliki favoriti ne nujno vedno zmagajo. In če je bilo tako popoldne, ko so naše plavalke osvojile nepričakovan bron na evropskem prvenstvu, zakaj ne bi bilo tako tudi zvečer? ;)

Tvoj brat Marko