Preskoči na glavno vsebino

Ljubi me? Ne ljubi me?


Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?« 

Ljubiti 

Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen, vse bolj se nagiba k prepričanju, da je to enkrat sicer bilo tako, da pa je zdaj vse postalo eno samo izkoriščanje, ena sama prevara. In da se je zato treba Bogu upreti, ga strmoglaviti s prestola in zmagoslavno sam stopiti nanj. In tam ugotoviti, kako prekleto sam si … in kako obupno nesrečen. 

Glavna težava je pravzaprav v tem, da ljubezen nasploh, ne samo tisto med Bogom in nami, razumemo kot nekaj statičnega, nespremenljivega, kot nekaj trdno in dokončno definiranega. In da pogosto zato trmoglavo vztrajamo ob njeni podobi v naši glavi, tudi za ceno tega, da se potem monotono vleče iz dneva v dan ter, vsa postana in izrabljena, naše odnose naredi ravno takšne. 

Naše ljubezni, naši odnosi tako zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj. Človek pa ni enak. Nikoli. Je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Zato ljubezen ni in ne more biti vedno enaka, niti dva dni zapored, ker se sicer ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas sicer od človeka oddaljuje, in umira. Zato Bog vsak dan ljubi drugače. Včasih tudi nesprejemljivo drugače. 

Verovati 

Verovati – ali ljubiti Boga – pomeni zato vsako jutro vstati kot ateist in zvečer zaspati kot vernik. Zapišimo še nekoliko drugače, da bomo razumeli, da je odnos do Boga model vseh naših ostalih odnosov: ljubiti pomeni vsak dan znova grebsti za Bogom in znamenji njegove ljubezni v mojem vsakdanu, četudi še tako enoličnem in na las podobnem drugim, boriti se, da bi jo videl, da bi imel v rokah dokaze zanjo, pa se v nerazumevanju jeziti nanj, kričati, si dopustiti »nespodobna« vprašanja in v tišini svojega srca, v hvaležnosti na večer vendarle odkriti še en njegov, popolnoma nov obraz ljubezni, primeren temu, kar sem bil v dnevu, ki je minil. In si reči, ko utržem zadnji cvetni list: »Ljubi me.«

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto A)

Komentarji

  1. Ponovno se počutim tako blagoslovljeno v svojem zakonu, potem ko je dr. Igbinovia vrnila mojega moža, ki se je ločil od mene za dobre 3 mesece. Sem Maja Anton po imenu iz hrvaške. Čeprav imam usta po celem telesu, ne bo dovolj, da se zahvalim dr. Igbinovii za pomoč pri mojem življenju. Moj mož se je ločil od mene 3 mesece in brez njega sem bila v bolečinah in agoniji, tako da sem iskala pomoč povsod, a nič ni delovalo, dokler nisem mislila na dr. Igbinovio, na katerega sem stopila v stik, sem mu razložila svojo situacijo in je obljubil da se mi bo mož javil v treh dneh, kolikor mi srce še bije zanj. Verjela sem vanj in pripravil mi je urok in mož me je poklical tako, kot je rekel dr. Igbinovia. Prosil je in rekel, da me potrebuje nazaj in zdaj spet živiva srečno. Vsi, ki berejo moj članek, ki potrebujejo pomoč, naj se obrnejo na njegov e-poštni naslov: doctorigbinovia93@gmail.com ali whatsapp +12162022709 in viber +12066713285, kar je najboljši način, da rešite svoj zakon

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m