23. dan Camina: Utrujenost

Pod zadnjim resnejšim vzponom na Caminu leži mestece Villafranca del Bierzo. Po oblačnem dopoldnevu zunaj sije prijazno toplo sonce, a ker je spet začel vleči mrzli zahodnik, je šumenje trepetlik veliko prijetneje poslušati zavit v spalno vrečo in s knjigo v roki. "Tek za zmajem" v angleščini sem izbrskal med par knjigami, ki so jih tu pustili angleško govoreči romarji. Prija mi. Prebral bom sicer zelo malo in knjigo bom seveda pustil tu, toda zelo mi prija, da spet lahko berem. Pomirja me, vključno z vetrom, ki se podi okoli voglov. Tega danes potrebujem, ker se moram malce umiriti od stalnega premikanja, stalnega ugotavljanja, načrtovanja, tuhtanja, soočanja s samim seboj in s svojimi napakami. Ne bi si mislil, da bom to kdaj zapisal, toda poti je včasih tudi preveč. Prehodili smo že 600 kilometrov in poleg mojega srca je tudi je utrujeno, globoko utrujeno tudi moje telo. Ko se zjutraj zbudim, se mi zdi, da spanca ni bilo dovolj niti za začetek. In prvi koraki, tisti še v temi, so zadnje dni kot da bi hodil v snu.

Danes je težko živeti z menoj. Nekoliko slabe volje sem in morda je tako tudi zato, ker imam že vsega dovolj. Utrujen sem. Veliko stvari me moti, hkrati pa nimam moči, da bi se še naprej stalno soočal s težkimi stvarmi, s svojo resničnostjo, ki je težja od te dolge poti in ki še vedno in vedno bolj mezi iz mene kakor kri iz rane.

Zdi se mi, da se tu končuje moje potovanje in začenja moje romanje. Ko ne samo rečem, ampak se tudi počutim tako: da ne morem več.

Jutri grem naprej.