15. dan Camina: Počitek

Velikokrat se zgodi, da po zelo težkem pride lep dan, kakor se obzorje razjasni po nevihti. Sedim v parku pred staro romansko cerkvijo v Carrion de los Condes, veter piha in zato med širokimi listi platane vame mežika prijetno toplo sonce. Mirno in domače mi je tu, spet čutim toploto, ki sem jo včeraj tako pogrešal. Morda prav zato. Ta igra sonca in senc, ta včeraj in danes, to je moje življenje. In sredi njega jaz, na klopci pod platanami.

Sedim na klopci sredi mojega življenja. Počivam sredi nerešenih stvari, na sredi te moje nedokončane poti. Počivam s tem, da sem hvaležen za prijazne ljudi v albergu in za sonce in za veter in za mir. Počivam s tem, da sem na tej klopci, kamor me je pripeljala pot, in nikjer drugje. Bog ni ne senca ne sonce, ampak veter; in to plahutanje listja sredi moje poti je njegov jezik, njegova govorica. Počivam, da bi prisluhnil. Počivam, da bi slišal.

Tega počitka ne jemljem kot oddih od poti, kot postanek, jemljem ga kot del poti, kot še en korak proti Santiagu. Kajti tule, na klopci, ko samo sedim in počivam, ker ne morem kar naprej hoditi, spoznavam, da sam do Santiaga ne morem. In ko se tega zavem, sem mu bližje kot kdajkoli prej.