Preskoči na glavno vsebino

16. dan Camina: Neskončna ravnina


Neskončno dolge ravnine na Meseti za noge niso tako zelo naporne, znajo pa ubiti duha. Na povsem ravni poti med Carrionom in Calzadillo de la Cueza na celih 17 km ni niti ene same hiše. Samo ravnina, dolga ravnina, ki ji ne vidiš konca. Če se na tej ravnini česa učiš, se učiš potrpežljivosti. Čakati sonca, da ti ogreje trde prste, čakati sveže vode, čakati prve hiše na obzorju, čakati klopce in na njem tako zelo zaželenega panina.

Čakam tudi na druge stvari. Ob tej neskončni ravnini, na kateri me mineva volja do hoje, ob pogledu na čisto majčkena drevesa na obzorju bi se kar usedel. Vsega imam dovolj. Človek hodi in hodi in misli, da napreduje, obzorje pa se noče premakniti. Misliš, da si nekam prišel, da te je Camino že malce spremenil, potem pa padeš na istem kamnu kot vedno. To je moja neskončno dolga ravnina. A Camino pravi, naj hodim. Tako pač hodim in sem jezen nanj, ker nima odgovorov in ne rešitev. Samo dolge, dolge ravnine.

Moram reči, da sem šel na Camino s predstavo, da je to nekakšna čarovnija. Da je to čas poln stvari, ki ti dajo misliti, da je to pot, polna nekakšnih pustolovščin in pretresljivih odkritij. Vajen sem hribov in dolin, grizenja kolen in osupljivih razgledov. Vajen sem naših Alp. Camino pa ni tak. Camino je dolga, neskončno dolga ravnina, na kateri se dogaja zelo malo, predvsem pa zelo počasi. Camino je obzorje, na katerem te čaka novo obzorje. In za njim še eno.

Toda nazadnje se ustaviš v majčkeni vasici Terradillos de los Templarios in ugotoviš, da si že na pol poti. Še 370 km.

P.S. slika sporoča: Pregrizli smo se čez polovico ;-)

Komentarji

  1. Drsalka7. 9. 17, 21:50

    Bravo :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bena Briški7. 9. 17, 23:57

    Z nostalgijo spremljam tele objave in napredek vas treh ... Morda je Camino le odgovor, številka 42 in je treba najti pravo vprašanje? Zame se je s prihodom v Santiago iskanje in boj, da bi tisto sebe, ki sem jo na Caminu srečala, tudi ohranila v svojem življenju, šele začel. Vse dobro na drugi polovici, želim vam poguma, odprtega duha in zdravo mero trme za popotnico.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več