16. dan Camina: Neskončna ravnina


Neskončno dolge ravnine na Meseti za noge niso tako zelo naporne, znajo pa ubiti duha. Na povsem ravni poti med Carrionom in Calzadillo de la Cueza na celih 17 km ni niti ene same hiše. Samo ravnina, dolga ravnina, ki ji ne vidiš konca. Če se na tej ravnini česa učiš, se učiš potrpežljivosti. Čakati sonca, da ti ogreje trde prste, čakati sveže vode, čakati prve hiše na obzorju, čakati klopce in na njem tako zelo zaželenega panina.

Čakam tudi na druge stvari. Ob tej neskončni ravnini, na kateri me mineva volja do hoje, ob pogledu na čisto majčkena drevesa na obzorju bi se kar usedel. Vsega imam dovolj. Človek hodi in hodi in misli, da napreduje, obzorje pa se noče premakniti. Misliš, da si nekam prišel, da te je Camino že malce spremenil, potem pa padeš na istem kamnu kot vedno. To je moja neskončno dolga ravnina. A Camino pravi, naj hodim. Tako pač hodim in sem jezen nanj, ker nima odgovorov in ne rešitev. Samo dolge, dolge ravnine.

Moram reči, da sem šel na Camino s predstavo, da je to nekakšna čarovnija. Da je to čas poln stvari, ki ti dajo misliti, da je to pot, polna nekakšnih pustolovščin in pretresljivih odkritij. Vajen sem hribov in dolin, grizenja kolen in osupljivih razgledov. Vajen sem naših Alp. Camino pa ni tak. Camino je dolga, neskončno dolga ravnina, na kateri se dogaja zelo malo, predvsem pa zelo počasi. Camino je obzorje, na katerem te čaka novo obzorje. In za njim še eno.

Toda nazadnje se ustaviš v majčkeni vasici Terradillos de los Templarios in ugotoviš, da si že na pol poti. Še 370 km.

P.S. slika sporoča: Pregrizli smo se čez polovico ;-)

Komentarji

  1. Drsalka7. 9. 17, 21:50

    Bravo :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bena Briški7. 9. 17, 23:57

    Z nostalgijo spremljam tele objave in napredek vas treh ... Morda je Camino le odgovor, številka 42 in je treba najti pravo vprašanje? Zame se je s prihodom v Santiago iskanje in boj, da bi tisto sebe, ki sem jo na Caminu srečala, tudi ohranila v svojem življenju, šele začel. Vse dobro na drugi polovici, želim vam poguma, odprtega duha in zdravo mero trme za popotnico.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več