12. dan Camina: Nositi veselje

Večer v Tardajosu me spominja na večere doma, s črički tam nekje blizu in s podobnim obzorjem, s svežo sapo, ki mi hladi razgreta lica. Dobro se počutim. Utrujene noge in mirno srce imam. Jedli smo nebeško dobro večerjo in pili dobro vino, skupaj molili in zato je tako, kot je.

Pa ni bilo cel dan takšen. Danes smo hodili skozi veliko mesto Burgos, ki je res lepo mesto, a ima pač vse, kar imajo ostala mesta, to je veliko betona in asfalta, po katerih noge bolijo prej in bolj kot če hodiš po stezicah. Pa še takšno srečo smo imeli, da ne včeraj ne danes nismo mogli priti do trgovine, tako da smo malodane stradali ob kruhu (magdalenicah) in vodi. Nagledani industrijskih con in letališke ograje in vseh mogočih avtocest in avenij smo se potem potili po vročem soncu in nazadnje doživeli še ploho. In potem beremo zvečer pri maši, da je Jezusov učenec tisti, ki vzame križ na svoje rame in gre za njim.

Na tej poti je resnično ničkoliko stvari, nad katerimi se lahko pritožuješ. Če ni vročine, je mraz, če ni mrazu, te bolijo noge, če te ne bolijo noge, si lačen. In morda bi bil lahko to tisti križ, ki ga je treba nositi; morda se tule navajam tega. Pa mislm, da ni tako. To je lahek križ, hoditi in trpeti. Najtežji križ ni moj nahrbtnik ali moje ubogo telo, ampak nositi na sebi nasmeh. Nositi na tej poti, kakršnakoli že je, na svojem obrazu znamenje evangelija. Biti na tej poti vesel, to je pravzaprav pravi križ, ki ga je treba nositi, da si res pravi romar, ki ne hodi le v Santiago, ampak za Kristusom.