11. dan Camina: Prva pogrešanja


Pogrešam ljudi, s katerimi smo skupaj začeli Camino. Prejšnje dni smo se bolj ali manj srečevali že med potjo in izbirali ista, najcenejša prenočišča. Nekaterih zdaj že dva dni nismo videli in morda jih ne bomo nikoli več... Amelie iz Hamburga mora zaradi žuljev k zdravniku, Rea iz Frankfurta je prekinila pot, da se vrne domov in sporoči svojo odločitev možu, da gresta narazen. Kaj je z dvometrskim Špancem, z onim "ta smešnim", ki se reži kot pirat, z Desiré iz Vidma in z vedno šepajočo Korejko, ki so bili del naše popotne druščine, pa niti ne vem več.

Zanimivo, kako se ti v resnici prikupijo ljudje, s katerimi deliš isto pot. Toda čeprav gre za isto pot, jo mora vsak napraviti sam, kar kdaj nujno pomeni, da se mora od ostalih ločiti in jih pustiti za seboj. Slovesa mi nikdar niso šla preveč od rok. Solze me pri tem res ne skrbijo, bolj pa me skrbi to, da ljudi iz svojega življenja ne znam izpustiti. Ne morem jim pustiti, da bi šli svojo pot, čeprav v teoriji seveda vem, da je največja ljubezen ljubiti ptico na nebu in ne v kletki.

Sonce nad Atapuerco se je zavilo v prosojne oblake. Piha in malce me zebe. V daljavi vidim hrib, ko smo ga danes pustili za seboj. Po nekaj kilometrih mučne poti, ki je vodila ob prometnih cestah smo danes uživali med borovci in čisto gozdno tišino. Sonce nas je grelo, premražene od vetra. Našli smo trgovino, ko smo že mislili, da bo za večerjo samo konzerva tune s starim kruhom.

Nekaterih lukenj se v življenju res ne da zamašiti, nekaterih praznin se ne da napolniti. A skozi luknje v strehi pride sonce v hišo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več