26. dan Camina: Brat osel in tečna muha

V Sarrii smo si izbrali krasen albergo. Lep, čist, toplo domač in dobro opremljen, celo TV ima, da bomo zvečer lahko gledali zgodovinski finale naših košarkarjev. A ko ležim na postelji in pišem te vrstice, okoli mene tečno brni debela mesarska muha. Na živce mi gre, ker kvari moj navdih, in rad bi jo počil, a se vsakokrat izmuzne in nadaljuje s svojim zoprnim brenčanjem.

Pot od Triacastelle do Sarrie je prekrasna gozdna pot, kot iz pravljice, obraščena z mahom in praprotjo, pod mogočnimi hrasti in trdoživimi kostanji pelje navkreber, dokler ti oko ne počije na prostranih travnikih in smaragdnih gričkih za njimi. Človek hodi z veseljem, kot bi letel na nevidnih krilih, tam zadaj, komaj 120 kilometrov daleč je še Santiago, potem pa pride tečna muha in ti pokvari želje in navdih in načrte. Sredi poti je kdove odkod name prišla nenadna švohost on pot je bilo treba končati po borih 18 kilometrih.

Na tej poti sem se naučil gledati in opaziti in poslušati marsikaj. Dvigniti glavo in najti ptice vzdolž prometne ceste ter razumeti polže v svojem trudu. Danes pa sem na poti končno opazil in zaslišal tudi brata osla, kot mu je rekel sveti Frančišek. Moje pozabljeno in izmučeno telesce, ki je med mojimi popotovanji po notranjih deželah prenašalo težo vročine in mraza, dolgih dni in zgodnjih juter, je končno kriknilo, da potrebuje počitek in nekaj ljubezni. In to je lahko povedalo samo tako, da se je ustavilo.

Telo ima vedno prav, četudi je zaradi svojih potreb in omejitev večkrat tečna ovira načrtom in željam duha. Je pa prav zato čudovit učitelj počasnosti in zmernosti, dveh vrlin, ki sem jih z bolečino na začetku že spoznal, a sem jih na poti, ko je šlo vedno bolje in hitreje, počasi pozabil. A brez njih se ne pride v Santiago, nikdar. Ne zato, ker se to ne bi dalo, ampak zato, ker Santiago ni kraj v Galiciji. Je kraj na obzorju, do katerega je še dolga, veliko daljša in težja pot. In jaz sem šele na začetku.