14. dan Camina: Žulji, takšni in drugačni

Zadnje dni smo preveč in morda tudi prehitro hodili. Ko človek gleda na zemljevid, do kod vse je že prilezel, ga zagrabi malce požrešnosti. In potem pretiravaš, hitro bi bil rad na cilju, a kot sem že rekel, pot te nauči, da se (pre)hitro ne sme in ne da. Danes smo bili spet 25 kilometrov na poti, iz Castrojeriza do Fromiste smo se po hudi vročini komaj prebijali. Zaradi nje tudi vse lepote zlahka prezreš, ker je edina lepota, ki te dni kaj velja, senca.

Tako so naposled tu prvi žulji. Majhni, a pravi žulji, takšni, ki te spomnijo na krhkost in nebogljenost pred Potjo in pred življenjem samim. Pred tem, da pravzaprav nimaš sam v roki načrtov svoje poti. Seveda bi si na poti velikokrat rad sam izbral, kako bi se spremenil, a Bog ima druge načrte. In verjetno brez žuljev ne gre.

Hkrati s tistimi med mojimi malimi prsti so na plano privreli tudi drugi žulji. Tako je pač, da se na trdi poti hitro vname tisto, kar je v človeku bolj občutljivega. In mene so zažulile stare bolečine. Misleč, da niso tako hude, sem jih zagrebel nekam globoko vase. In zdaj bolijo in pečejo kot krema, ki ti s potom mezi v oči.

Danes mi je bilo zares hudo. Boli me, kot bi nosil v prsih težko železo, kot bi bilo znotraj mene nekaj prevelikega za mojo drobceno dušo. Težko sem hodil, s težavo sem prestavljal korak pred korak, ker sem najtežja stvar na tej poti prav jaz sam, moje sence, ki potujejo z mano, moje vedno zveste sence. Kaj bom z njimi, še ne vem. Žulje pozdravi čas, nič drugega. Morda še smrekovo mazilo. Tiste notranje pa ... Morda solze.

Toda ne znam več prav jokati. Zato pišem.