19. dan Camina: Zapuščanje

S težavo sem zapustil León. Ne zaradi nog. Mišice so me sicer celo pot spominjale na včerajšnji maratonski dan, a je nekako šlo naprej. Razlog je bil notranje narave. Približno tako mi je bilo kot v gorah, kjer se vedno zelo težko poslovim od razgleda in fantastičnega občutka na vrhu, ker se je treba vrniti v dolino. Toda pot je neusmiljena, po poti je vedno treba naprej, tudi če greš nazaj. V vsakem koraku je vedno vnovično poslavljanje, sicer korak ne obstaja.

To je lažje pisati kot živeti. V teoriji je vse lahko, tudi pri Leónu, ker sem se potiho tako ali tako odločil, da se tja še kdaj vrnem. Življenje je drugačno. So stvari, kraji, osebe, od katerih greš za vedno. Ki se jim s korakom za vselej odpoveš, jih prostovoljno izročiš, kot da nikoli niso bile tvoje. In ni poti nazaj. Ta dokončnost me vselej tako zelo skeli. Da bi prišel v Santiago, moraš zapustiti León.

Tega, po pravici, ne zmorem. Prehudo je pustiti vse za seboj. Vse, tudi tisto, kar ljubiš. Moje srce je ropotarnica stvari in ljudi, od katerih se ne morem posloviti. Ne vem, morda zato, ker se mi zdi, kakor da stvari in ljudi, ki jih ljubiš, ne smeš pozabiti, da jih ne smeš zapustiti. Ne narediti koraka proč. Ker potem to ni več ljubezen.

V takih dneh ne razumem prav dobro smisla poti. Pa saj morda pot res sploh nima nobenega smisla. Kdaj je dobro - in tudi mogoče - samo hoditi in zaupati, verovati. Ker pot ne daje odgovorov. Pot postavlja vprašanja. Ti pa moraš hoditi, dokler sam ne počasi postaneš odgovor na svoja vprašanja.