10. dan Camina: 125 gramov pašte

Prvič smo jo srečali, ko je zgrešila stezo in smo kričali za njo, naj se obrne. In potem smo jo videvali vsak dan, se vedno pozdravili in si izmenjali nasmeh, ko je ona sedela v baru pri zajtrku, mi pa smo krevsali po poti naprej. Dlje od tega nismo prišli. Danes, v albergu v Tosantosu, ki je ljubka stara kmečka hiša z lesenimi trami, pa je dobila ležišče poleg nas.

Kupili smo pol kila pašte, kar je odločno preveč za tri in hkrati premalo za dva obroka. In smo jo povabili na kosilo. Ime ji je Ally, doma je iz Nove Zelandije, pustila je službo in šla za leto dni po svetu. In zdaj hodi in uživa na poti. In mi imamo novo prijateljico.

125 gramov pašte je dodatno breme, ki ga moraš nositi, ali pa je premoženje, s katerim pridobiš novega prijatelja. Odvisno pač od tega, ali si pripravljen na tej poti dati nekaj svojega. In nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati. Kozarec vode, ki si jo natočil v mestu, zadostuje. Bistveno je le deliti, kar imaš.

In tako se ta pot gradi, ne s koraki proti Santiagu, ampak s koraki proti drug drugemu, ki smo na isti poti, vsak dan.