30. dan Camina: Poslednja preizkušnja

20 kilometrov pred Santiagom smo, Arca pa je danes vlažna in mrzla. Tako v spalni vreči čakam, da se mi edine dolge hlače, ki jih imam s seboj, vsaj za silo posušijo, ker je za kratke precej premrzlo. Opralo nas je. Za razliko od vseh ostalih dni, ko smo se kot po čudežu vselej nekako izognili močnejšemu dežju, nas je tokrat za ovinkom čakal pravi naliv, za posladek pa gosti pršec naravnost v obraz. Menda ne gre, da bi v Santiago prišel, ne da bi te enkrat samkrat opralo. Verjetno zato, ker je treba - po vseh prašnih in blatnih korakih, ki si jih na tej poti naredil - vanj priti čist.

Pa ne govorim o tem, da sem danes ob dežju Bogu pel hvalnice. Glede tega se nisem spremenil in če bi rekel, da sem si med potjo žvižgal psalme, bi bil grd hinavec. To pa ne pomeni biti čist, ravno narobe. Dež mi je in mi bo še dolgo napor in hoditi po dežju zame ni nikakršno veselje. Tudi ne mislim, da je to namen te poti, da bi vzljubil nevšečnosti. Je pa takale preizkušnja dobro ogledalo. Kot vsaka druga, naj gre za malenkosti v odnosih, za takšne nevšečnosti, kot je ta, ali za kaj večjega, hujšega, bolj bolečega, kar pač prinese življenje. Kapljico za kapljico, ki so mi kot solze polzele po dlaneh, sem počasi razumeval, da preizkušnje na pot ne pridejo zato, da te okrepijo in izbrusijo, ampak predvsem da ti povejo, kdo si, in da ti tako postavijo pot. Tako te čistijo. Preizkušnja te sama po sebi ne naredi boljšega, tudi ničesar ne reši. Zato tudi ni treba, da se iz nje česa naučiš. Mislim, da jo je treba samo prehoditi. In ko jo enkrat prehodiš, ko jo preživiš, si že na poti tja, kamor bi moral priti.

Ko smo danes po maši stopili iz cerkve, se je pod črnimi oblaki na zahodu že nekoliko razsvetlilo. Preizkušnja je končana. Jutri v Santiago!