18. dan Camina: Norost

Ležim v albergu v Leónu in noge me tako bolijo, da ne morem stati. Vzroka za to ni treba posebej iskati. 37 kilometrov v enem dnevu je pač za srce malenkost, za glavo dvom, za noge pa norost. Verjetno pač človek enkrat vendarle podleže svojim željam in hrepenenjem in se spusti čez svoje moči. To bo verjetno imelo svojo ceno. A morda je plačevanje takih računov na tej poti skorajda neizogibno.

Je pač tako. Človek se, hočeš nočeš, mora soočiti tudi s svojo tekmovalnostjo, ki je na poti vedno prisotna. Vsak dobro ve, da mora hoditi po svojem ritmu in glede na svoje sposobnosti, če hoče kdaj dokončati to pot, pa vendar vedno znova boli, ko te kdo dohiti in prehiti, in se počutiš zmagoslavno, če ti je recimo uspelo priti na cilj etape pred tistimi, katerih sopotnik si ali če ti uspe nekaj tako norega, kot je nam danes.

Pa ni to bistvo poti, priti čimprej na cilj, čeprav je v tem svetu rekordov in medalj in prvenstev to težko dojeti, še težje živeti v popolnem nasprotju z vsem tem. Ustaviti se, ko si utrujen in ne, ko si tam, kjer piše, da je cilj. Priznati si, da ne zmoreš več in da potrebuješ počitek. Hoditi svoj korak, ne da bi te pri tem vznemirjal hitrejši korak tistih pred ali za teboj. Bistvo poti je hoditi, ne glede na cilj in ne glede na druge korake. A tega se mora človek na poti šele naučiti. Zato mora tudi tekmovalnost na poti plačati svoj račun. In ga mora plačati človek, ki je z njo obtežen, da bi jo pustil tam, kjer so mnogi pustili svoje čevlje. Zato na poti nekaj postajaš, predvsem takrat, ko izgubljaš in ko delaš napake.

In vendar smo danes tu, v Leónu, v krasnem živahnem mestu, polnem življenja in strasti, še 300 km oddaljeni od Santiaga. Kdo bi nam zameril, da smo poslušali srce in ne glave, ko pa že vse diši po kadilnici svetega Jakoba?