Nataša Konc Lorenzutti, Bližina daljave

Začelo se je ravno tako, kot se začne tale kratka (140 strani), a odlična knjiga. Nekoliko skeptično sem jo začel brati, s takimi odrezavimi mislimi, kot so tiste s prvih strani; ker so poglavja kratka, sem prebral par strani, pa jo spet odložil. Nisem se ji hotel popolnoma predati. Mislil sem, da je taka, kot začne, otroško preveč preprosta, da bi bila prava zame. Vendar je skrivnost in lepota te knjige prav v tem, da raste, da se razvija, da se začne z otroško preprostim jezikom, s kratkimi povedmi čisto otroškega doživljanja življenja, in ta potem raste, zori skozi nevihte in viharje same zgodbe, začenja prehajati iz časa v čas, in se bere kot pripoved neke stare gospe, ki se spominja svojih življenjskih korakov, sledi, iskric sredi svoje zgodbe. Pripoved tako sčasoma postane prava zgodba, dokler ne ta grenko-sladek roman o lepoti in teži življenja, ki je prav lahko tudi ena od skritih zgodb naših starih staršev, preraste v pravo lekcijo zgodovine in prihodnosti ... in sedanjosti ...

Deklica Anica živi v hribovski vasi na Primorskem, ki sem jo sam z lahkoto prepoznal, čeprav je avtorica verjetno nalašč nikdar ne poimenuje. Njeno otroštvo pade v verjetno najbolj težke čase naše zgodovine, v obdobje pred, med in po drugi svetovni vojni. In ker je otroštvo čas, v katerem se naša osebnost popolnoma izoblikuje, je treba razumeti, da je vsa trdota življenja, ki ga izkuša Anica, da so vse smrti, ki jo obdajajo v tako lepem in idiličnem okolju, prekipevajočem od življenja, v njej izklesale težko in kruto senco, ki jo morda nosi marsikdo od tistih, ki je zaradi dogodkov med vojno nehote pristal na "napačni strani" družbe. Vendar to še ni tisto, zaradi česar je knjiga tako dobra. Anica zmore v sebi najti nekaj, kar začne krajšati to vedno večjo oddaljenost od "nasprotne strani", ki bi jo lahko razumljivo pahnila v sovraštvo in maščevalnost, kajti "žrtev začne iskati svoje žrtve in se za krivico maščuje nedolžnim, lepota in milina pa se izgubita v jezi, ki zaslepi občutek za nesrečo drugih in se preobrazi v zlo." (str. 115) Anica v knjigi med tolikimi smrtmi, revščino in izgubami hodi proti življenju. In njeni koraki so pomenljivi. Zato menim, da je to knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Še posebno zato, ker je napisana po resničnih dogodkih.

Nenazadnje je bila morda prav zato knjiga izbrana za knjižno nagrado Svetlobnica 2016. Kajti ni bolj plemenite luči, kot je tista, ki zraste sredi teme.