Tri želje

Domišljija nam je rodila zlate ribice, duha v svetilki, čudežne paličice, čarodeje s Harryjem Potterjem na čelu in še marsikaj – za samo tri želje. Pravzaprav za eno: da bi v sebi utešili željo po nečem, česar naše roke niso sposobne. Da bi imeli tri želje, ki jih verjetno nikdar ne bi dosegli.

Da imaš tri želje, kaj bi si zaželel? Res iskreno – kaj? Pomisli zdaj ...

Katera od teh treh želja ti je res potrebna? Katera je tista, ki ti ne bi samo oteževala poti, se ti pletla pod nogami in ti povzročala samo več skrbi, sreče pa ne bi bilo niti za drobec več?

Ko je vmes zlata ribica ali dobri duh iz steklenice, potem so te želje bolj ali manj nepotrebne.

Še enkrat: pravzaprav imate samo eno željo – da bi se rešili. Da bi v svojem življenju čutili izpolnjenost; da ste res naredili, kar ste morali narediti; da ste se iz agonije nesmisla povzpeli k občutku, da ste tu na svetu nekomu potrebni in da imate svoje mesto. Da bi čutili srečo.

A kaj, ko je razočaranje veliko: zlate ribice in duhovi v steklenicah, Harryji Potterji vsakih vrst živijo le v filmih, knjigah in šalah. Človek pa ima le dve slabotni roki in majhno srce. In veliko srečo – velikega Boga, ki ne izpolnjuje plehkih želja, ker ni avtomat. Ki ne razvaja, ampak daje, kar je potrebno. Ki ne daje deloma, ampak popolnoma. Ki ne čaka vaše zahteve, ampak želi sam dati darilo.

Po svoji lastni želji nam uresničuje samo eno željo, tisto res globoko željo, iz globine srca: “da bi se svet po njem rešil” (Jn 3,17), da bi se rešili tudi mi. In sicer brez magičnih besed, brez čarobne palice, brez čarobnega praška. Rešuje nas s svojo krvjo, s svojim življenjem.

Ej, ni večjega zaklada, kot vedeti, da te ima nekdo tako rad. To je vsa skrivnost Svete Trojice.