Vse se začne nekje drugje

Preden se iz kupa peska, opeke, betona in še množice drugih stvari dvigne hiša, preteče mnogo, mnogo časa. Preden iz kupa celic nastane človek, še več. Mnogo več.

Ko pa človek vendarle zrase, hodi po svetu, po poteh, ki so prav tako mnogo časa rasle. In iskale smer svojega toka. Na njih išče in najde dragocenosti za svoje življenje, srečanja. In hodi skozi vasi in mesta in občuduje lepe stavbe in še lepše fasade, visoko se pneče loke in stebre.

Pot pa ni le sončna. In hiše, namenjene občudovanju, ob viharjih in nevihtah le malo koristijo. Ko si iščeš zavetje, je lepota premalo.

Ponavadi se v tistih dneh, ko škripljejo duri in se tresejo vogli, zamislimo, kje je sploh bistvo teh štirih sten in strehe nad njimi. In ugotovimo, da se oboje – ta hiša in življenje – začenjata povsem drugje. Nekje globoko pod nami, v temeljih.

Kmalu doumeš, da je pri hiši še bolj pomembno to, česar se ne vidi, kot to, kar je pred očmi. Enako z življenjem, enako s človekom.

Zdaj ti preostane le dvoje: strah ali zanesljivost. Odvisno od tega, na čem si gradil svojo hišo, svoje življenje. Gre za izbiro: cenejše ali dražje; hitro narejeno ali pridelano težko in s trudom; za lagodno ali težaško delo. Vse se začenja pri moji izbiri. Potem vse bolj ali manj hitro steče – v eno ali drugo smer.

Računica je tudi preprosta: če izbereš pesek, lagodnost, bo delo lažje in cenejše ... ter fasada lepša; če izbereš skalo, trdnost, trud, bo delo dražje in trdo, ljudem ne bo hiša kaj dosti privlačna. A prava vrednost hiše se pokaže v viharju in ne v soncu. Prava vrednost hiše ni v fasadi, ampak v temeljih.

Imaš izbiro: pametno izberi.

Imaš bogastvo: pametno ga vnovči.

Imaš življenje: dobro ga sezidaj.

Torej: tvoja denarnica ali srce? Lep avto ali zvest prijatelj? Močne ali tople roke?

Preden začneš, koplji globoko. Do dna srca.

Komentarji

  1. MADeYa2. 6. 08, 21:04

    To si pa res lepo napisal! Te je veselje brat! A te lahko dodam med moje bloggerje? (saj v bistvu sem te že, samo iz vljudnosti sprašujem:D)
    Lp s štajerske

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaplan Marko3. 6. 08, 10:53

    OOo! Presenečenje! V čast mi bo! Drgač pa ... a lahko tudi jst kaj tvojega preberem? ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša4. 6. 08, 13:46

    Odlično razmišljanje. Marko, zelo so mi všeč tvoje misli in je res, da moraš kopati v dno srca.
    Ampak na dnu srca je marsikaj, česar se lahko ustrašimo ali ne maramo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)4. 6. 08, 17:57

    Zelo lepa in nagovorljiva nedeljska misel. Današnji človek se vse prepogosto odloča za lažjo pot, ne gradi pa na zdravih temeljih. Raniero Cantalamessa v knjigi "Marija, ogledalo Cerkve" pravi, da lahko storimo duhovni splav, če hišo gradimo na pesku, v nasprotnem primeru pa lahko vsak od nas postane "Božja mati", če se drži Kristusovih besed.

    OdgovoriIzbriši
  5. MADeYa5. 6. 08, 10:14

    Moji blogi sicer niso tako razmišljujoči:) Vabilo pa že imaš! LP

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več