Praznovati

Žareč obraz je najbolj živi evangelij. Ker govori o tem, da je v nas nekaj lepega, svetlega, svetega in da tega ne more uničiti nič in nihče na tem svetu. Še več, govori tudi o tem, da je v vsem in vsakem položena ta lepota. Da smo ustvarjeni za vstajenje.

Ponavadi je to težko verjeti. V nas je res nekaj lepega, sončnega, svetlega, kot v Jezusu. A je zastrto z vsakdanjimi skrbmi in opravki, zahtevami in obremenjenostmi in ne more zasijati, dokler se nismo sposobni umakniti vsem zahtevam vsakdanjika, da mora biti naše življenje vedno koristno in polno rezultatov. Ne zasijemo kot vstajenjski ljudje, dokler se ne odločimo dvigniti na goro in praznovati.

Jezus je velikokrat praznoval. Da je lahko preživel svoje trpljenje, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo, da ga neuspehi v njegovem življenju niso potrli, se je moral spominjati tega svetega in lepega v sebi, moral je vedeti, da je to njegova prava podoba. Spremenjenje se ni zgodilo samo na gori Tabor, ampak tudi na vseh drugih gorah Jezusovega življenja, kamor se je ponavadi podajal sam, brez drugih. Enkrat pa je vzel s seboj tudi učence, da bi videli in se naučili, da se je potrebno dotikati in se spominjati svetega v sebi. Tistega, nad čimer svet vsakdanjega s svojimi zahtevami in predsodki nima moči. Tistega lepega in svetega in Božjega v meni, ki ga nihče in nič ne more uničiti in se v meni vedno razkrije, ko imam čas praznovati.

Ko rečem praznovati, ne mislim na hrupno rajanje. Tudi ne na pijančevanje. Tudi ne na prenajedanje. Praznovanje ni beg. Praznovanje je odstiranje resnice, ki je zakrita z vsakdanjikom. Ko rečem praznovati, mislim na odmik, na goro, na nekaj nevsakdanjega, na čas, ki je z vidika tega sveta povsem nekoristno porabljen, na čas, ki je za druge izgubljen, zame pa tako zelo pomemben. Čas za lepoto. Čas, ko se dotikam lepega in svetega v meni in okoli mene.

Biti v miru in ga poslušati. To pomeni praznovati. Poslušati ga v soncu in rožah in ptičjem petju, v sapi pomladnega vetra, v zvezdah na nebu. Poslušati ga v otroku, ki se mu svetijo oči, poslušati ga v staršu, ki se igra s teboj, poslušati ga v možu, v ženi, ki s teboj pije kavo. Za trenutek obstati in gledati in ga poslušati. Njega poslušati. Ko se začnem zavedati lepote v sebi in okrog sebe, ko začnem čutiti, da me v vsem tem Bog objema, takrat postanem, kakor bi me nekdo objel, kakor da bi zlezel v naročje nekomu, ki me ima rad. To pomeni moliti. Čutiti ljubezen in mir in lepoto. To. Nič drugega. In to nas spreminja. To je dotik svetega v nas, dotik nečesa, na kar svet ne more vplivati. Skrajno nekoristno, a zelo pomembno.

Od tega se nam svetijo oči. Od tega živimo in ne životarimo. Praznovati je pomembnejše kot si mislimo. Praznovanje je hrana za dušo. Kdor ne praznuje, se iztroši. Postane neužiten in zagrenjen, ker v svojem življenju ne vidi drugega kot slabo in hudo. Ker tisti, ki ne praznuje, ne zmore več videti lepote. Ne v sebi ne zunaj sebe, niti v drugem človeku ne. Kdor pa ne vidi lepote, ne zmore niti živeti niti ljubiti.

Naučimo se spet praznovati, da bi zažareli v miru in veselju. Če bomo tega odmika sposobni vsak dan, potem naša vrednost ne bo odvisna od rezultatov, tudi nas ne bo potrl neuspeh, ampak se bomo zavedali lepote in neskončne ljubljenosti. Da smo ustvarjeni za nekaj več kot to, kar nas obtežuje na zemlji. Tako bomo zažareli. In tako bodo zažareli tudi vsi okoli nas.