Iti na kavo
Nečesa se še nisem naučil. Ko me kdo vpraša, ali grem z njim na kavo, rečem, da ne pijem kave. Ali pa da nimam časa. Kot da ne bi vedel, da je vsako takšno vprašanje vprašanje po bližini in ne po kavi. Da to ni žeja po pijači, ampak po tem, da bi drug v drugem imela nekoga. Ne zato, da bi rešila probleme, ne zato, da bi ustvarila plodno debato, temveč da bi si bila zgolj blizu. Ali še bolje: da bi si bila bližje.
Kajti ljudje smo strašansko žejni bližine. Žejni pa smo je zato, ker smo vedno bolj sami.
Tu bi lahko privzdignili obrv in se začudili, saj nikdar nismo imeli tako veliko možnosti za komunikacijo, kot jo imamo danes. Telefon, družabna omrežja, internet, sms sporočila in še in še. Pa vendar. Vse to so samo orodja, da bi si pogasili strašansko žejo po odnosih, živih, pravih odnosih. Vedno bolj sami smo. Vsak v svoji škatli. Zato tudi vedno več vprašanj, naj gremo na kavo. Ne samo dobesednih vprašanj. Tudi vprašanj, ki so nam postavljena, ko se nekdo napije, ko se nekdo drogira, ko si kdo reže žile. Ljudje to počnemo, ker bi nekoga radi na kavo. Ker bi radi nekoga bližje. Pa si težko pridemo bližje. Ne znamo. Kajti priti bližje pomeni dati piti. Dati piti iz svojega. Odpreti se drugemu, pustiti mu, da je dobrodošel tu, pri meni. Da je pri meni doma.
Nekoga bi radi na kavo. Nekoga bi radi bližje. Pri nekom bi bili radi doma. Niti ne zato, da bi nas razumel, ne da bi nam svetoval, ampak predvsem zato, da bili skupaj, skupaj v nekem življenju. Skupaj, ker je to najboljša beseda tolažbe in najbolj pogumno dejanje, ker naju v odnosu oba osvobaja. Ko smo namreč v nečem skupaj, smo vedno enakovredni – ali pa nismo skupaj. Ko si z nekom skupaj, ne more biti ne učitelja ne učenca, ne ubogega in bogatega, ne močnejšega in šibkejšega, ampak samo oba skupaj. Oba na istem.
To je, kar nas odžeja. Ko ni ničesar med nama. Samo kava, ki naju združuje. Vse ostalo bi naju razdvajalo, razlikovalo, ločevalo. Kava pa naju združuje. In to je to.
Pojdimo večkrat na kavo.
Kajti ljudje smo strašansko žejni bližine. Žejni pa smo je zato, ker smo vedno bolj sami.
Tu bi lahko privzdignili obrv in se začudili, saj nikdar nismo imeli tako veliko možnosti za komunikacijo, kot jo imamo danes. Telefon, družabna omrežja, internet, sms sporočila in še in še. Pa vendar. Vse to so samo orodja, da bi si pogasili strašansko žejo po odnosih, živih, pravih odnosih. Vedno bolj sami smo. Vsak v svoji škatli. Zato tudi vedno več vprašanj, naj gremo na kavo. Ne samo dobesednih vprašanj. Tudi vprašanj, ki so nam postavljena, ko se nekdo napije, ko se nekdo drogira, ko si kdo reže žile. Ljudje to počnemo, ker bi nekoga radi na kavo. Ker bi radi nekoga bližje. Pa si težko pridemo bližje. Ne znamo. Kajti priti bližje pomeni dati piti. Dati piti iz svojega. Odpreti se drugemu, pustiti mu, da je dobrodošel tu, pri meni. Da je pri meni doma.
Nekoga bi radi na kavo. Nekoga bi radi bližje. Pri nekom bi bili radi doma. Niti ne zato, da bi nas razumel, ne da bi nam svetoval, ampak predvsem zato, da bili skupaj, skupaj v nekem življenju. Skupaj, ker je to najboljša beseda tolažbe in najbolj pogumno dejanje, ker naju v odnosu oba osvobaja. Ko smo namreč v nečem skupaj, smo vedno enakovredni – ali pa nismo skupaj. Ko si z nekom skupaj, ne more biti ne učitelja ne učenca, ne ubogega in bogatega, ne močnejšega in šibkejšega, ampak samo oba skupaj. Oba na istem.
To je, kar nas odžeja. Ko ni ničesar med nama. Samo kava, ki naju združuje. Vse ostalo bi naju razdvajalo, razlikovalo, ločevalo. Kava pa naju združuje. In to je to.
Pojdimo večkrat na kavo.
hehe.. sm ti mislil pripopat se en link na Hitchensa al pa Sam Harrisa,
OdgovoriIzbrišiampak je dobr napisan.. nobenga bulšita..