Mehmedalija Alić: Nihče

Ta knjiga je vzdignila obrvi slovenskega naroda. Nihče. Mehmedalija Alić, eden od številnih priseljencev v Sloveniji, eden od izbrisanih, eden od sorodnikov žrtev srebreniškega genocida, eden od prvih, ki so vstopili in se soočili z žrtvami Hude jame. Nekdo in vendar Nihče. Nihče, ker je v njem toliko bolečine, da ni bil obravnavan kot človek. In Nihče, ker čuti toliko in toliko ljudi, ki so še vedno Nihče.

Knjiga ni grenka. Je pa grenko spoznanje, ki ti ga knjiga zapusti. O tem, da niti Slovenci nismo tako strašansko človeški, pa čeprav se imamo za takšne. In o tem, da so celo Bosanci ljudje, da čutijo, da so dobri, da so morda bolj ljudje od nas. In da so za nas vendarle velikokrat - Nihče. In o tem, da morda Huda jama ni zadnja jama slovenske smrti, ker so ljudje tistega jaška še vedno za nas Nihče - in da smo zato pravzaprav tudi mi še vedno Nihče. Ker smo zrasli iz njih in smo mrtvi, dokler jim ne damo imena. Dokler ne damo imena vsakemu človeku, ker ga vsakdo ima. Marko ali Mehmedalija ali Barack ali Angela, Borut ali Alenka, Frančišek ali Jurij, vsi smo Nekdo. Vse dotlej, dokler tudi drugi ljudje nimajo svojega imena in dostojanstva, ki jim z njim pritiče. Dostojanstva človeka.

Mehmedalija spominja, kdo je človek. Zato je ta knjiga tako dragocena.