Preskoči na glavno vsebino

Ime mi je Ljubljeni

Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje …

Odkar se je ta stavek razlegel na svetu po Jezusovem krstu, je vse drugače. Od takrat vem, da nisem kdorkoli, temveč da sem nekdo, ki je ljubljen. In da sem nekdo, ki je ljubljen brezpogojno, nekdo, ki bom ljubljen, četudi bom na samem dnu človeštva, četudi bom nekdo v kotu betlehemske štale, četudi bom nekdo v kotu štale svojega življenja.

Ime mi je Ljubljeni. Ljubljeni Marko. In tega ne more izbrisati nihče in nič na tem svetu. Noben dogodek, nobena oseba, nobena nesreča, noben greh. Niti jaz sam. Vedno, vedno bom Ljubljeni. In vi tudi. Tudi vam bo za vedno ime Ljubljeni, Ljubljena.

Za Boga smo vredni največ. Za Boga smo najdragocenejši zaklad, kar jih ima. Vedeti to je več kot vse pridige tega sveta. Vedeti to je edina stvar, ki človeka drži pri življenju. Vedeti to je edino, kar človeka spreobrača: da ve, da ga nekdo ljubi, tudi ko tega ni vreden, tudi oz. predvsem takrat, kadar si tega sploh ne zasluži.

Najpomembnejše sporočilo našega življenja je to: da mi je ime Ljubljeni. Da je to naša prva identiteta. To je sporočilo, ki bi si ga morali vbiti v glavo, si ga napisati na čelo ali si ga do onemoglosti ponavljati, dokler se ga ne bi začeli globoko zavedati. Ko bi se ga namreč začeli zavedati, bi popolnoma spremenili svoje življenje. Kajti če se tega zavedaš, če temu stavku res verjameš, potem v svojem življenju ne potrebuješ ničesar drugega več. Samo ta majhen stavek. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, nobenega pehanja in tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, nobenih mask in pretvarjanj, da bi se drugim priljubil in bi te sprejeli k sebi.

Toda težke stvari, ki se nam dogajajo, mnenje okolice in naši osebni porazi, pa naj bodo to stvari, ki jih naredimo, ali pa tiste, ki jih utrpimo, nam tako hitro omajajo resnico, da smo v svojem bistvu pomembni, vredni in dragoceni. Tako da sami pri sebi začnemo misliti, da smo taki, kot smo, grdi in ničvredni. In s to mislijo se začnejo vsi človekovi in svetovni problemi, vse njegovo nasilje in nesreča. Ker smo vsi okuženi z mislijo, da je človek velik samo, če nekaj doseže, če je popoln, ne pa da je vreden in dragocen že po naravi, tak, kot je.

Toda to je resnica. Velika in pomembna resnica, dana človeku, da bi bil srečen, v odnosu do sebe in do drugih ljudi. Resnica, ki govori skozi vsak dih našega življenja, če ne v drugem, v tem, da se nam v vsakem dnevu zgodi več dobrega kot slabega. Že res, morda so drugi glasovi močnejši, toda ta tihi glas, ki se pne od začetka do konca našega življenja, govori in govori eno in isto stvar, vedno znova. Vedno znova: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje.« In Bog se tega nikoli ne kesa. Nikoli. Naj naredimo karkoli, četudi se ločimo od njega, ne bo nehal ponavljati tega stavka.

In potem bomo morda začeli razumeti, kaj je ljubezen. Ko bomo vedeli, kako nam je ime.

G. Klimt, Poljub, 1907–08

Komentarji

  1. Kako tople so tvoje besede ...
    Kako zelo jih pogrešamo ob nedeljah v Ajdovščini.

    OdgovoriIzbriši
  2. S svojimi besedami Ste me prav pretresli... Hvala Vam, gospod Marko, ker z nami delite tako globoke misli, ki nam vsem res sežejo do srca!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j