Ema? Hvalabogu.
Nastop Slovenije na Eurosongu, še bolj pa odločitev, da bo Slovenija svojega predstavnika na tem največjem in najpopularnejšem glasbenem tekmovanju na svetu izbrala na Emi, je odločitev zdrave pameti.
Glede pomembnosti Eurosonga in še bolj pomembnosti naše odločitve, da sodelujemo na njem, sem pisal že maja lani, po še enem (navidez) propadlem projektu našega sodelovanja, kar fušanje Hannah Mancini na odru vendarle sploh ni bilo. Zakaj, si lahko preberete tukaj. Glede pomembnosti Eme pa sploh ni treba izgubljati besed.
Interni izbor, pri katerem se trije ljudje zmenijo, kdo bi bil najprimernejši kandidat za nastop na Eurosongu, nikakor ni cenejša varianta. Kjer ni prireditve, resda ni stroškov, ki jih organizacija zahteva, a tudi ni denarja od sponzorjev, od reklam, niti od telefonskega glasovanja. In če vemo, da vsi resničnostni šovi naših komercialnih televizij živijo iz točno teh treh virov (in na koncu iz gotovega dobička teh šovov delijo še bogate nagrade), potem je jasno, da logika internega izbora nikakor ne zdrži svojega argumenta. Tudi dejstvo, da je Ema daleč najbolj gledana oddaja na katerikoli slovenski TV v celem (!) letu, oporeka, da interni izbor nima nikakršne prednosti. Nikakršne. Da niti ne omenjam, da ni dober z vidika popularnosti, ker za takšnim izborom ne diha vsaj večina, če že ne cela država. Nazadnje pa je tudi že veliko primerov širom Evrope pokazalo, da sploh ne gre za uspešno formulo, razen v par primerih, ki seveda vedno potrdijo pravilo.
Ema je torej letos končno spet na sporedu. 8. marca ob 20.00 bomo izbirali glas Slovenije za letošnjo popevko Evrovizije. Kdo bo tam, kdo ima največ možnosti, kdo si bi to zaslužil in kdo ne, bomo spremljali skupaj. Razen če vas ne zanima. A dvomim. Seveda nas vse zanima. Saj bo vendar to pesem, ki bo "naša", pa četudi nam ne bo všeč. Naša bo. Za svojo jo bomo vzeli. Zato se Eurosongu res ni treba posmehovati, kot je to v Sloveniji že navada (da namreč v vsaki oddaji na vsakem mediju vsaj kdo izusti kak dovtip na temo Evrosonga, češ da je to stvar za bebce). Nekje globoko vemo, da je to vendarle tudi dejstvo našega domovinskega ponosa. In ne, ni se mi strgalo.
Glede pomembnosti Eurosonga in še bolj pomembnosti naše odločitve, da sodelujemo na njem, sem pisal že maja lani, po še enem (navidez) propadlem projektu našega sodelovanja, kar fušanje Hannah Mancini na odru vendarle sploh ni bilo. Zakaj, si lahko preberete tukaj. Glede pomembnosti Eme pa sploh ni treba izgubljati besed.
Interni izbor, pri katerem se trije ljudje zmenijo, kdo bi bil najprimernejši kandidat za nastop na Eurosongu, nikakor ni cenejša varianta. Kjer ni prireditve, resda ni stroškov, ki jih organizacija zahteva, a tudi ni denarja od sponzorjev, od reklam, niti od telefonskega glasovanja. In če vemo, da vsi resničnostni šovi naših komercialnih televizij živijo iz točno teh treh virov (in na koncu iz gotovega dobička teh šovov delijo še bogate nagrade), potem je jasno, da logika internega izbora nikakor ne zdrži svojega argumenta. Tudi dejstvo, da je Ema daleč najbolj gledana oddaja na katerikoli slovenski TV v celem (!) letu, oporeka, da interni izbor nima nikakršne prednosti. Nikakršne. Da niti ne omenjam, da ni dober z vidika popularnosti, ker za takšnim izborom ne diha vsaj večina, če že ne cela država. Nazadnje pa je tudi že veliko primerov širom Evrope pokazalo, da sploh ne gre za uspešno formulo, razen v par primerih, ki seveda vedno potrdijo pravilo.
Ema je torej letos končno spet na sporedu. 8. marca ob 20.00 bomo izbirali glas Slovenije za letošnjo popevko Evrovizije. Kdo bo tam, kdo ima največ možnosti, kdo si bi to zaslužil in kdo ne, bomo spremljali skupaj. Razen če vas ne zanima. A dvomim. Seveda nas vse zanima. Saj bo vendar to pesem, ki bo "naša", pa četudi nam ne bo všeč. Naša bo. Za svojo jo bomo vzeli. Zato se Eurosongu res ni treba posmehovati, kot je to v Sloveniji že navada (da namreč v vsaki oddaji na vsakem mediju vsaj kdo izusti kak dovtip na temo Evrosonga, češ da je to stvar za bebce). Nekje globoko vemo, da je to vendarle tudi dejstvo našega domovinskega ponosa. In ne, ni se mi strgalo.
Komentarji
Objavite komentar