Preskoči na glavno vsebino

Eurosong 2013 afterparty

In se je odpela Evrovizija 2013. Ne glede na to, koliko govorjenja čez to, da Eurosong sploh ni več EuroSONG, temveč EuroSHOW, ta še vedno pritegne 100 ali več milijonov gledalcev po vsem svetu. Tudi Slovence. Tudi tisti, ki pravijo, da bi se morali že davno umakniti in da tega tekmovanja ne gledajo več, vedno vsaj s koncem očesa pogledajo, kako je kaj šlo "naši", kdo je zmagal in podobno. Tako pač je. Eurosong ima svoj čar, ker to ni navadno pevsko tekmovanje, temveč nekaj veliko več. Zmagati na Eurosongu oziroma na njem doseči spodobno uvrstitev ni nikoli bilo postranska tema. Tiste tri minute na odru so bile vedno ponos ali poraz naroda, ki ga je predstavljal glasbenik na njem. Ne, nikdar ni šlo samo za "eno od tekmovanj", temveč nekaj veliko več. Upam si reči: nekaj, kar je takoj za spopadi v velikih športnih igrah z žogo. Pa pomislite, kakšna evforija vlada med ljudstvom, ko gre za "nedolžen" prijateljski spopad med Slovenijo in Hrvaško v nogometu, košarki ali rokometu.

Gre preprosto za čast naroda.

Točno to. Evrovizija je veliki derbi z vso Evropo hkrati. Zato to ni postranska zadeva. In zato ni postransko, kdo na Evroviziji zmaga in kdo izgubi, niti to, ali si prisoten ali te ni. Če te ni na Eurosongu, te ni v Evropi. To so nenazadnje stuhtali tudi Italijani, ki so se vrsto let krčevito branili, da bi nastopili. A zakaj so se vrnili, če bi bil San Remo res povsem dovolj oziroma še nekaj več kot Eurosong?

In seveda nikdar ni postransko tudi, kje pristane Slovenija. Letos povsem na zadnjem mestu. Mnogi bentijo, da nas Evropa ne mara, da zdaj končno protestno izstopimo iz tega "cirkusa", na katerem samo trošimo denar in nič drugega. Toda ... koliko denarja potrošimo za turistične kampanje za ljudi, ki niti ne znajo izgovoriti imena naše države, za Eurosong, o katerem se govori vsaj dva meseca v letu širom Evrope in vsaj kakšen teden tudi čez (obe) luži, pa nam je škoda truda in denarja? Druga stvar pa ... bodimo pošteni. Hannah ni bila ne dovolj prepričljiva ne dovolj dobra, da bi si zaslužila več kot nekaj miloščine iz sosedstva (5 točk od Hrvatov in 3 od Črne Gore). Preprosto ni bila dobra. Ne glas ne njen nastop. Razen plesalcev je šlo vse narobe, tako da sploh nisem bil razočaran. Kvečjemu je bilo pravici zadoščeno in bili smo tam, kamor smo hoteli priti.  Oziroma kamor so hoteli, naj bomo. In ne, rešitev za drugo leto ni, da se preprosto umaknemo in se vsega tega ne gremo več, ampak da se gremo tako, kot se je treba iti.

To seveda ne pomeni, da ponavljamo za zmagovalko preteklega leta, kot smo to doslej počeli že velikokrat in smo se vedno opekli. To pomeni, da poskusimo narediti nekaj, na kar bomo ponosni. Samo to. Ne na to, da bomo komu ugajali, temveč da bomo ponosni na to, kaj bomo podarili Evropi. In če bo to tudi kvalitetno izvedeno, ni strahu, da ne bi bilo všeč tudi širni in izbirčni Evropi.

Tako kot je to letos storila Emmelie s svojo Only teardrops. Pesem ni najboljša pesem vseh časov, je pa pesem, ki daje življenje in veselje, daje in daje, dokler se ne bo izčrpala. Seveda, to ni evergreen, čez nekaj časa je ne bomo več požvižgavali, bo pa ostala v našem spominu kot lep in svetel utrinek preteklosti. In z njo še nekaj pesmi, ki sicer niso zmagale, ki morda tudi niso dosegle uvrstitve, ki bi si jo zaslužile, so pa pustile lep vtis in pridobile marsikaterega simpatizerja. Šlo je za čast naroda, res. Kar je nenazadnje postal smisel Eurosonga. Pa čeprav ga mora spremljati ognjemet, zlati dež ali armada plesalcev. Vseeno.

Nasvidenje na Danskem!


The sky is red tonight
We’re on the edge tonight
No shooting star to guide us.

Eye for an eye, why tear each other apart?
Please tell me why, why do we make it so hard?
Look at us now, we only got ourselves to blame
It’s such a shame.

How many times can we win and lose?
How many times can we break the rules between us?
Only teardrops.

How many times do we have to fight?
How many times till we get it right between us?
Only teardrops.

****

Komentarji

  1. dobro napisano. tud sam sem en tistih, ki zadnja leta Eurosong spremljamo samo tako, s koncem očesa, a sem seveda moral preverit, kako je šlo naši in kdo je zmagal :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n