Besede za srce

Popoldne se že nagiba proti tretji uri in nekaj čudnega je v zraku. Dva človeka stopata po cesti, eden se vrača od razprodaje, nabit s polnimi vrečkami, drugi si mane roke, potem ko je z goljufijo mastno zaslužil. Obema hitijo po glavi iste misli, čeprav se nista videla še nikoli poprej: »Kakšen uspeh! Kakšna sreča!« V tej svoji zamišljenosti prideta pred nosečo ženo z otrokom v naročju. Sedi pred vhodom nekega mogočnega podjetja in tiho ihti, otrok se stiska k njej. Premalo neopazna je bila, da bi jo kar izpustila izpred oči. Je že prepozno, je pač vstopila v njuno življenje … Sicer z veliko nerodnostjo in očitnim nezanimanjem prideta do osnovnih informacij: žena je vdrugo noseča. Zato je ostala brez službe, ki ji je navrgla tistih ubornih 400 evrov. Brez hiše, to je mož pustil v igralnici. »Patetična podoba,« si misli drugi. Prvi nerodno pogleduje sem in tja, od polne vrečke proti materi z otrokom, pa spet nazaj. Medtem režejo zrak nepredstavljivo grde opazke: »Kj

Kako je naš svet okrašen z lepimi kamni (prim. Lk 21,5) in vsakovrstnimi okraski. In pomembno se nam zdi vse, kar naredimo za dober izgled. Toda … »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite , ne bo ostal kamen na kamnu , ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6). Drugače povedano: ko kaj od tega, kar se samo vidi, ne bo veljalo nič. Zdi se mi, da nam je čas podobe tako zelo blizu. Delamo za svoj videz: s kakšnim avtom se bom vozil, kako bom oblečen, kako me bodo videli drugi ljudje. Saj ne, da bi bilo kaj narobe s tem. Samo … počasi pozabljamo, da v tistih dneh to kaj dosti ne bo veljalo. »Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba« (Lk 21,11). Vse to bo uničilo, kar mislimo, da je pomembno. Kar je zunanje. Podoba je postala religija. Make-up religija. Religija, ki nam ustvarja votlo lepoto. Lepoto, ki se na zunaj kaže v lepih besedah, dejanj, ki naj bi zrasla iz njih, pa kar ni in ni. Lepoto, ki vse zapravi za zunanjost, za

Mogoče naslov koga spominja na tistega z Johnom Malkovichem . Ne, nisem tako premeten, da bi zdaj resničnost poskušal vzporejati s kakim filmskim likom. No, mogoče bi še šlo, če bi film sploh videl. Tako pa ... ostajam samo pri naslovu. In kaj je moralo biti tako čudnega in neverjetnega, da je ta neznani Poljak zašel med vrstice mojega tipkanja? Nič tako neverjetnega, če drži naslov tega bloga ... Naj se predstavim, sem Adam W. Gorycki Zdaj je že dva dni nazaj ... Toda v torek po maši, ki sem jo tako zelo močno občutil (mimogrede, praznovali smo sv. Stanislava, zavetnika mladine ;) ) se pred vrati zakristije pokaže nek mladenič, ki sprašuje po monsinjorju. "Jaz nisem monsinjor, lahko ga grem pa iskat." V polomljeni angleščini, seveda. Še par izmenjav besed in že mi je jasno, da je iz Kielc na Poljskem in da na avtoštop in peš potuje v Padovo: "K mojemu prijatelju, sv. Antonu." In seveda. Nima kje ostati, zato je prišel k nam. Msgr. jasno: tu ne more ostati. Razen če

Biti John Malkovich ... hm, morda bo koga pritegnilo ...

Danes je nekako tak dan, ko ves čas nekam leti. Ne da bi ga mogel ujeti. Dan, ko se tako malo naredi ... Pa vendar je treba tudi v njem živeti. In v tem letenju se kdaj pa kdaj tudi obesim na kako besedo, ki jo kdo pusti na svet. Od volitev dalje je malo težko. Ne zato, ker je zmagal Türk. Bolj me bolijo besede, ki jih te dni berem na komentarjih pod novicami. Kako malo je v srcih Slovencev vredna Cerkev ... Mislim, da je Slovencem dovolj križanja in molitvic. Rabimo pravega vodjo in ne župnika! RKC pa naj pase svoje ovčke in se ne vtika v državo! Razen če bo začela plačevat davke. Rajš nacionalist kot pa cerkvena podgana. Pa naj si misli vsak, kar hoče. V spodbudo mi je vseeno to, da je očitno že prav tako. Da se uresničujejo Jezusove besede o preganjanju ... Čeprav ne smem pozabiti, da je lahko to tudi njegov opomin ... Koliko živim to, kar pridigam? Ja, hitro, hitro se bom moral skupaj s Cerkvijo vprašati, kakšnega me vidijo drugi. Če so te besede, ki jih berem, prave, potem je neka

Kaj bo, ko pride tisti dan, za vsakega določen? Prepričan sem, da ste že kdaj pomislili na to. Kakšni občutki so vas prevevali? Morda groza? Negotovost? Strah? Ali pomirjenost? Vse je odvisno od tega, kaj človek nosi v srcu. Oziroma kakšne oblike je njegova vera. Je to vera, ki stavi le na človeško moč ali tista, ki v svojem življenju pusti, da deluje Bog? Tista prva, človeška, na žalost prevladuje tudi v večini t.i. »kristjanov«. Nekako 64 %, ki pravijo, da ne verujejo v posmrtno življenje. Toda kjer pade vera v posmrtno življenje, tam pade vera v Božjo moč. In v Boga tudi, pravzaprav. Toda v svojo moč je lahko verovati, dokler je obraz mlad in polne roke moči. Dokler gre vse kot po maslu in se zdi, da bolje sploh ne bi moglo biti. Potem, ko ostarim, potem se zavem, da je pravzaprav moja moč v primerjavi z že majhnim prehladom bore slaba. Da v bistvu ne morem narediti kaj zares odločilnega, korenitega. Da ne morem zasukati sveta. Celo svoje roke ne … Verjetno zato t

Ej, kakšno veselje povzroča v nas sveti Martin! Da je vendar spet čas, ko odidemo v hram in nazdravimo s kozarcem novega. Verjetno zato, ker je to čas zrelosti. Čas, ko je vendarle dozorelo, kar smo pripravljali toliko časa, v kar smo vlagali toliko svoje moči. Sam ne vem, kako je srkniti nekaj svojega vina in se z radostjo v srcu ozreti po polnih sodih. Se mi pa dozdeva. In me začne spominjati na neko drugo dozorevanje, na sok nekega drugega vinograda … V ta čas zrelosti torej prijaha na konju Martin. Ne kot nekdo, ki bi se opijanjal z novim vinom, tudi ne nekdo, ki se masti s pečeno gosjo. Kot nekdo, ki sredi zime trga svoj plašč, da bi ga dal nekomu, ki potrebuje pomoči. Kaj ima torej Martin z vinom? Eh, pozabimo že na vino. Zrelost, ta je prinesla Martina med nas. Zanj namreč lahko rečemo, da je dozorel – v tem nenavadnem dejanju trganja plašča. Nekako je uvidel, da je lahko njegov največji dar, če da samega sebe. Ne, da tega reveža pošlje po obleko na Karitas, ampak da mu da s

Zakaj je hotel Zahej videti Jezusa? Je bila za to kriva Jezusova popularnost po vseh tistih čudežih, ki jih je storil? Morda res. Toda če bi to držalo, potem bi Zahej ne splezal na drevo, ampak bi se skušal preriniti do Jezusa in se ga dotakniti. On pa ga je hotel samo videti. Iskal ga je. Zdi se, da ga je iskal že prej. Da ob cesto ni prišel samo zaradi mase ljudi, ampak ker je slutil, da mu lahko samo pogled na Jezusa da tisto, kar je že celo življenje iskal. Najprej po napačnih poteh. Iskal ga je v denarju, v bogastvu, pa ga ni našel tam. Potem je vendarle našel pot. Spoznal je, katera je Jezusova pot, »kajti moral bi iti tam mimo« (Lk 19,4). A ni ga mogel videti na tleh. Preveč je bil potopljen v svoje slabosti. Moral se je dvigniti nad to, kar je s seboj nosila množica: moral se je dvigniti nad denar, nad tekmovalnost, nad prerivanje za čimboljši položaj. Spoznal je, da v tem ni sreče. Imel je prav. Jezus je res šel tam mimo. In ni opazil tolikih obrazov, ki s

"En sončni žarek je dovolj, da z njim razsvetlimo veliko teme." (Frančišek Asiški) Stopam po pokopališču, ki se vije navkreber. Kot da grem na romanje, se zdi ... Potem postojim pred grobom ... pred koščkom zemlje, kjer je telo mojih rajnih. Nič ne kaže žalosti. Niti drevo, ki se mrtvi ob pokopališkem zidu ... Ne, niti listje, ki pada na tla, nima nič otožnega v sebi. Skozenj vendar proseva tisto čudežno lepo in toplo sonce. Novembra. Ne, tokrat te včasih tako premočene zemlje ne poliva dež. Niti kake druge slane kaplje. Le srce drhti - ne zato, ker bo minulo - ampak ker ne more dočakati, da se jih spet dotakne - tistih, ki so že prenehala biti. In nosijo mir. Po takem miru drhtijo. Zato moja prošnja Očetu ... in Materi ... prošnja za luč in mir. Še sklonim se in z dlanmi v obrazu prikličem njihove obraze predse. Potem sežem na tla in namesto svečke na grob položim droben kamenček ... naj sveti raje moja molitev in misel nanje, kamenček pa naj bo znamenje, da sem jim blizu, č