Besede za srce

Če danes kaj veljaš, moraš govoriti o krizi. Da je kriza in da je potrebna rehabilitacija. To danes govorijo vsi. Kaj je to? Nekakšen krik »ljudstva, ki je sedelo v temi« in »smrtni senci«? Krik ljudstva, ki je ugotovilo, da so na nekaj pozabili, ko so gradili ta svet? Da so pozabili na temelje? Da so pozabili Boga? Tudi če tega nočejo reči, govorijo o tem. Vsak njihov korak, vsaka njihova beseda želi povedati, da se je v nas sesulo upanje: si in veš, da bi moral narediti korak, pa nimaš pojma kam in kako. To so težke stvari za človeka. Težke, če ne veš, kaj bi s svojim življenjem, in živiš kar tako, sproti, iz roke v usta, pa naj gre za vzgojo, za odnose, za tvoje načrte. Tako se ne da preživeti. Če nimaš upanja. Če nimaš prihodnosti. Če si v krizi. Kako preživeti to krizo? Kaj bi jo končalo? V svojem kratkem življenju še nisem srečal tako veliko obupa in žalosti, nekaj pa vendar. Največkrat žalosti, ki se ni spuščala po solzah, marveč po mrkosti in brezvoljnosti. Kaj naj bi nar

Vir: ARSO Podatki za 17. 1. 2011 ob 13.00 Bilje Nova Gorica       oblačno                   4 Celje                           pretežno jasno      10 Kočevje                      pretežno jasno      14 Kredarica                    rahlo oblačno          4 Letališče Portorož        megla                     4 Lisca                           pretežno jasno      11 Ljubljana                     delno oblačno        5 Postojna                      pretežno jasno      12 Vogel                          pretežno jasno        8 Vojsko                        jasno                     11 (?!) Naj mi, prosim, kdo pove, kaj se dogaja ...

Molčeči so še edini košček krščanstva, kar ga imamo. (Sören Kierkegaard)

Izreči ta stavek: » Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti! « je bilo Janezovo poslanstvo v tem svetu. »Samo to?« boste rekli. Da, samo to. A da je Janez prišel do tega stavka, je moral napraviti dolgo pot. Kajti to, da je Janez videl in spoznal Božjega Sina, je pomenilo, da je vedel, kdo in kje je Bog v njegovem življenju. Do tega spoznanja se moram v svojem življenju dokopati tudi sam. Saj je izreči ta stavek tudi moje poslanstvo. Kot duhovnik in kot starš, kot kristjan imam to nalogo. Izreči ga tako, da ga bodo slišali, da si ga bodo zapomnili. To pa je mogoče samo, če je iskren, če z njim mislim resno. » Ta je tisti! « Kako se prebiti do tega stavka? Najprej tako, da ugotovim, kdo je zame Bog. Kaj mi pomeni, zakaj je v mojem življenju nepogrešljiv, zakaj še vedno vsako nedeljo prihajam v cerkev (ali če ne, zakaj ne), zakaj vsak dan molim, zakaj je v mojih odločitvah in mojem ravnanju, zakaj sem sposoben imeti koga rad, zakaj lahko odpuščam, zakaj v vsem mojem

Dolga vrsta je bila pri Jordanu. Dolga vrsta ljudi, ki so prišli k Janezu, da bi se mu dali krstiti. Da bi se potopili v vodo. Morda večina niti ni vedela, zakaj so tam. Kar čutili so, da morajo biti tam, ker je Janezova beseda prinašala nekaj upanja v tiste tako težke čase, ki se vlečejo še danes – čase človekove krivde in čase človekovih padcev. Zakaj? Mar more nekaj vode umiti človekovo preteklost? Ne, pač pa njegova odločitev, da bo boljši, odločitev, v kateri se sreča z Bogom. Odločitev, v kateri se potopi v Boga, odločitev, v kateri začuti, da ga Bog objema z vseh strani, da ga objema njegovo Življenje, ki ga voda tako lepo predstavlja. Tako lepa je ta odločitev, ko stojiš na bregu Jordana in poslušaš besede, ki ti dajejo svetlo in jasno začrtano prihodnost: » Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči! « A tako težka je ta odločitev, ko se srečaš s puščavo, s svojo nemočjo v svetu, ko se srečaš s spoznanjem, da je neumno biti kristjan, da je neumno biti pošten, kje

Danes je besed veliko. Veliko jih govorimo, veliko jih slišimo. Tako veliko, da se nam zdijo samoumevne. Tako veliko, da kar letijo iz nas in mimo nas, da je včasih težko opaziti, čemu so tukaj in kaj zares pomenijo . V pomenu je namreč njihova dragocenost. Z njim nekaj povejo. Z njim nekaj poklonijo človeku. Z njim ga morda tudi spremenijo. Vse to, če jih človek sprejme in posluša in pojé, da se potem pretočijo v njegovo dušo in telo in v besede in dejanja. Imajo naše besede pomen? »Seveda,« boste rekli, »saj vse, kar rečemo, s seboj nosi nek pomen, pa naj bo še tako majhen.« Pravzaprav ni tako. Besede nekaj pomenijo samo, če je za njimi srce. Kajti besedam ne dajejo sporočila črke, ampak človek, njegovo srce, njegova dejanja. Besede se človeka dotaknejo samo, če mu želijo nekaj dati. Če ga jemljejo resno. Če želijo z njim stopiti v pogovor. Če želijo v njem videti človeka. Če so tu samo zato, da vzbujajo pozornost, da želijo prevzeti oblast nad drugimi, jim vsiliti svoje mnenje