Besede za srce

» Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril .« (F. Prešeren) Zadnje dni mi je v največji napor, da poskušam stvari pustiti take, kot so. Kajti uvidel sem, da se je v meni nabralo veliko jeze, slabe volje in slabega počutja, ko sem poskušal urediti, da bi se stvari odvijale »po moje«. Gnal sem se za to, da bi bile stvari urejene in da bi ljudje delovali, kot se mi zdi prav, da bi. In niso. Nikoli niso. Ker so oni oni – in ne jaz. Ta »neuspeh« je v meni ustvarjal globoko nezadovoljstvo, ki se je seveda razširilo tudi na druge. Kajti v ljudeh, ki niso ravnali, kot sem si želel, preprosto nisem mogel videti več dobrega. Samo še grdo in slabo. In enako je bilo s samim seboj. Tudi nad sabo nisem bil zadovoljen, ker preprosto nisem zadovoljen, dokler ni vse narejeno popolno. In potem sem vsaj slabe volje, če ne celo bolan, ker preprosto ne zmorem več. Človek je kdaj samemu sebi najhujši tiran. » Vi pa ste poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza

Beseda ima veliko moč. Morda večjo, kot si mislimo. Z eno samo besedo lahko človeka rešimo ali pokončamo, mu damo vtis sprejetosti ali ga obsodimo na samoto. Z besedo lahko zdravimo in zadajamo rane in z eno samo besedo lahko začnemo ali končamo vojne. In največkrat se tega ob tem, ko jih izgovarjamo, niti ne zavedamo. Morda se tudi zato v našem svetu z besedami dela tako zelo grdo. Lepe in prijazne besede skorajda ne premoremo več. Ker nam je to že vsakdanje, morda niti ne opazimo več, da so naši pogovori polni zbadanja in spotikanja, pa cinizma in grobosti, da ne govorim o tem, koliko sarkazma in zlobe smo sposobni. Pa zajedljivih vprašanj in odrezavih odgovorov. Topline, vljudnosti, prijaznosti, veselega pozdrava pa … kot da se sramujemo. Ali pa si morda mislimo, da odrasli ljudje ne potrebujemo več dobrih in lepih besed. Da se je treba krutosti življenja pač privaditi in da s tem, da skoparimo z dobrimi besedami, človeku kvečjemu pri tem pomagamo. Odveč je govoriti, da so naš

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

» Morda je to tisto, kar ta svet potrebuje. Malo manj razuma in malo več vere. « "Pred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre očitno na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo ženske, ki je ni videl ali slišal že zadnjih dvajset let. Queenie Hennessy leži v hospicu in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, se naenkrat premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe." (emka.si) Redkokatera knjiga me spravi do solz, toda ta me je. Knjiga napreduje prav tako kot zgodba v njej. V začetku je preprosta, kot pogled na ljudi,

Po svoji razmetani sobici sem se sprehodil in nad naloženo mizo in prašno polico, nad razkopano posteljo in polno omaro sem zamahnil s kadilom in blagoslovljeno vodo. Nad vsem! Nad preteklostjo in prihodnostjo s tem drobcem sedanjosti, ki ga imam v rokah. Blagoslova prosim, ker potrebujem blagoslova. Sicer to leto, ki se danes rojeva, ne bo novo, ampak še enkrat staro leto. Še eno tako kot so bila vsa poprej. Veliko bom jamral in velikokrat ranil, veliko bom jezen in velikokrat žalosten, velikokrat sebičen in velikokrat slep. Na veliko bom ponavljal to, kar sem delal že doslej. In moje zamere, sovraštva, zaverovanosti, moje misli in besede, moje odločitve in dejanja bodo še vedno eni in isti običaji, ki jih ponavljam v nedogled, ne da bi vedel, zakaj; ene in iste kletke, iz katerih ne morem ven. Prava novost v življenju je pravzaprav Bog . Drugo je vse po starem. Ljudje ne maramo sprememb, čeprav jih potrebujemo. Bog trka na naša vrata velikokrat in na veliko načinov (Heb 1,1), in