Besede za srce

4. dan adventa Ne morem si pomagati. Ne prenašam italijanskih "odpevov" pri prošnjah. Zmeraj so tako dolgi in komplicirani, da si jih ne moreš zapomniti. Danes zjutraj smo spet imeli enega od takih. In nihče ga ni znal ponoviti. Pa sem kar sredi tišine, v kateri ni nihče odgovoril, naravnost bleknil: "Prosimo te, usliši nas. Saj itak noben ne zna ponoviti, kar je bilo rečeno." Dolg jezik, na njem pa nobene dlake, kaj hočem. A je tako samo, ko gre za moje kaprice. Najbolj si grem na živce, ko vem, da bi moral nekaj reči, pa kar ne gre. Jezik me srbi, krivica me tišči v prsih, jaz pa molčim, ker se mi skozi misli tistikrat pretakajo sami znani stavki: " Bodi raje tiho, da se ti to ne bi kdaj maščevalo ...  " ali pa " Pusti jih pri miru in skrbi zase. " Ali pa tisti najbolj slovenski: " Kaj bodo pa drugi rekli? " Jih poznate? Priznam, da je za take stavke res najbolj prikladno vzeti v roke kozarec kuhanega vina, si ogledati lučke

3. dan adventa Za Rim nenavadno mrzel dan je dobesedno izpraznil ulice. Morda sem zato po dolgem času med vsakodnevnim hitenjem zavil v Panteon, vedel sem namreč, da tokrat na prepišnem tlaku pod največjo in najslavnejšo luknjo v Rimu res ne bo gneče. Ni je bilo. Pogled pa izjemen ... Ne vem, če sem že kdaj prej stal točno pod odprtino, tokrat pa. Pa če bi bil to samo še en dan hitenja? Veliko lepih stvari mi takole uide izpred nosa. Spomnim se, da sem si rekel, da bom - če sem že v Rimu - tole slavno mesto dodobra spoznal. Da si bom vzel čas za odkrivanje drobnih in ljubkih kotičkov, ki jih kot turist v treh dneh nimaš časa videti. Pa ni tako. Vedno samo hitenje. Vedno je treba narediti to ali ono nalogo, vedno je treba dodobra izkoristiti čas, ko si v centru, da skočiš še po kakem opravku, zaviješ v knjižnico, pogledaš za kakim popustom ali pa takoj po predavanju zdrviš na vlak, da bi ujel kosilo v Sloveniku. Hudo je, da ni časa. Kdaj ga niti ne more biti. A večinokrat je to s

2. dan adventa Kako veliko mora človek v svojem življenju čakati! Čakamo na postaji, da pripelje avtobus, čakamo, da dozorijo češnje, čakamo, da dobimo rezultate izpita, čakamo na prijatelja, ki ima priti prišel, čakamo v vrsti pred ambulanto ali pred blagajno, čakamo na počitnice ... Veliko čakamo. In si svoje čakanje na razne načine zapolnjujemo. Morda z branjem, morda s klepetom, nekateri z molitvijo, povečini pa kar s telefonom. Lepše je. Tako ta najbolj osovraženi čas, čas čakanja, hitreje mine. Ker smo fast-food generacija, ne razumemo, zakaj bi morali na nekaj čakati, če pa lahko to dobimo takoj . Toda dogaja se zanimiva stvar. Ne glede na to, da poskušamo vse imeti hitro in takoj, še vedno ostajajo stvari, ki jih moramo čakati. Ker je to očitno del našega življenja, ki nikdar ne bo izginil. Morda je torej čas čakanja vedno potrebno imeti. In morda časa, ki ga porabimo za čakanje, ne bi smeli polniti z ničimer . Ker ga očitno moramo imeti. Moramo imeti prazen čas, ča

Ko sem sinoči prvič prižgal svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba . Drugačnost. Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen. Budnost in čuječnost sta tako različni od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet i

Dogajanje na Kalvariji je grozljivo. Vsi strmijo v križ in mrmrajo eno samo stvar: »Reši samega sebe …« Ta stavek nam je znan. Vsak visi na križu svojega trpljenja. In za vsakogar pride črna ura nesmisla. Težka ura, v kateri je vse, kar se sliši v glavi in povsod naokrog, samo: »Reši samega sebe …« Človek se s tem stavkom vrti okoli sebe. Tako, misli, bo našel svojo rešitev. »Pogledal bom s te strani, pa z one, in bom našel rešitev.« In je ne najde. Človekov križ je nerazumljiv in nerazrešljiv. Ne bomo stopili z njega, ker tega preprosto ne moremo. To ni pesimističen, temveč realističen razmislek. Tako je; sebe ne moremo rešiti. Vendar pa to ne pomeni, da ne moremo biti rešeni. Lahko smo rešeni, vendar samo, če nas reši nekdo drug. Pa ne le tako, da tisti nekdo pomaga meni, temveč tudi tako, da jaz pomagam njemu. » Še danes boš z menoj v raju, « reče Jezus razbojniku, ki edini v tej nesmiselnosti križa ne gleda na (svoj) križ, ampak na človeka, ki trpi ob njem. Edini človek,

Kako najti svetlobo, če si slep? In kako jo najti sredi  noči  črne črne vojne? Kaj je pravzaprav "svetloba" v katerem koli, tudi najbolj temnem času? Ta knjiga išče odgovor na to težko, a za vsako življenje ključno vprašanje. Morda me je zato tako zelo prevzela. Ker je tako polna barv in upanja in lepote sredi tako žalostnih in grdih časov, kot so leta druge svetovne vojne. Tako polna je luči tistih, ki so slepi, in teme tistih, ki vidijo. In odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar je v takih (ali pa "normalnih" časih) svetloba, je lahko zgodba dveh otrok, ki sta se s tako svetlim srcem znašla sredi temnega, za vsakega otroka pretemnega sveta. Marie-Laure je slepa deklica iz Pariza, ki ima zelo skrbnega in ljubečega očeta. Uči jo videti, tudi ko si slep. Potem pa njuno ljubeznivo življenje pretrga vdor nemške vojske in oba morata bežati. Zatečeta se v Saint-Malo, kjer pa deklica kmalu ostane sama s svojim čudaškim stricem. In z zelo dragocenim zakladom ...

Vrtača z osamljenim drevesom, 27. avgusta 1916 Od vseh teh hiš ostal je le kak kos zidu Od vseh ki sem se družil z njimi ni ostalo niti toliko Toda v srcu križ noben ne manjka Moje srce je najbolj razmrcvarjena dežela

Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne . Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. » Glejte, da se ne daste zavesti! « (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja

Saducejska pripoved o sedmih ženinih in ženi, ki je bila žena vsem tem sedmim bratom , je resda čudna in izgleda samo kot kak nesmiselni pravni primer. Pa ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo . Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratkomalo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Praznina, nič. Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega. Ker s tem človek, kakršenkoli že je, tudi sam umira. Ko umirajo ljudje okoli njega, ga je vedno manj. V njegovem življ