Besede za srce

Da so imeli težavo s puberteto tudi v sveti družini, je morda za koga presenetljivo, pa ne bi smelo biti, tudi ta je bila pač družina kakor vsaka druga, z vsemi lepotami in težavami vred, tudi preizkušnjami najstništva. Odraščajoči Jezus, ki je bil ravno na tem, da postane odrasel mož, »sin postave« ( bar micva ), sicer ni počel posebno velikih traparij, a se je vseeno skregal, uprl in odšel od svojih staršev ter tako pokazal, da je njegova pot drugačna . Da hoče nekaj več , kot vsak najstnik.  Mnogi starši imajo s tem velike težave. Menijo namreč, da je mladostniško odhajanje, ki se pokaže kot otrokov upor, nekakšen poraz njihove vzgoje, da otroku preprosto ni mar za to, kar je njim tako sveto in pomembno. Zato se velikokrat zgodi, da ga še bolj privežejo nase, ga zaprejo za zid lastnih pričakovanj in od njega zahtevajo slepo zvestobo. Vendar je tako le še slabše, otrok se prične čutiti ujetega v svoji družini in si želi čimprej zbežati iz nje. In kakor mlajši izgubljeni sin s svojim

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč.« (Iz 9,1) V tem je bistvo božičnega praznika, zagledati veliko luč , ki sveti v življenju vsakega človeka. Videti svetlobo, ki je, ki obstaja, pa čeprav je skrita v nek zakotni, nepomembni kraj rimskega cesarstva, v nekem nepričakovanem prostoru mojega življenja. Takole mi je napisal prijatelj, ki je prejel moje voščilo: »Lepo je, ko je nekdo, ki misli nate, tudi če je daleč stran.« Lepo je, res, ker se je Bog tudi danes spomnil na nas, to je božič, ko nekdo nekomu kakor utrujenemu popotniku sredi noči prižge luč na oknu, da zmore najti domov.  Ta luč sveti tudi danes, nam, utrujenim, od samote in razdalj premraženim ljudem. Nam, ki živimo v strahu in negotovosti, v nemiru, v nemoči. V bolečini in žalosti. V jezi. V sovraštvu. Tiho pravi: »Tu sem. In nikoli ne bom odšel.« Tudi danes Bog prižiga luč, vztrajno, tudi jutri jo bo, v vsakem našem »danes«, kakršen koli že bo. »Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo

Marija je oznanjevalka veselja. Pravi vzor kristjana, ki naj bi bil, kot večkrat poudari papež Frančišek, nujno vesela oseba , ker je to nekaj, kar spada k bistvu kristjana. In ljudje smo radi veseli, kako da ne, posebno ko ga imamo malce pod kapo. Želimo si veselja, ker nam je nekaj prijetnega, radi gremo na gostije in na veselice, zaplešemo, zapojemo, ko pozabimo na skrbi vsakdanjika. Vendar je to za trajnejše veselje premalo. Ker je tako veselje zelo minljivo, ne samo, da ga spremlja maček, ko izzveneva v jutru, ne, tudi nobenih posledic nima za človekovo življenje, po njem je človek popolnoma enak kot prej, če ne celo slabši.  Zaskrbljena, pa vesela  Vendar Marija ni vesela zaradi pijače, zaradi praznovanj ali česa, kar bi jo razvedrilo. Nasprotno, čisto gotovo je zaskrbljena, to pač prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah, ko se ne ve, od kod sploh njen otrok. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo menda kar pobili s kamenj

V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče – je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega izgleda navzven, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse »v redu«. Čeprav ni. Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami imamo krvave roke, vsak po svoje. Kesanje  To je Janezovo oznanilo (Lk 3,7-9): ni vse v redu. In to sproži vprašanje množic: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10) Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja . Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. Ta bolečina, ki se

Zdaj gotovo že vsi prav dobro razumemo, kako nekaj zelo različnega sta gora in dolina . Obvladamo tudi geografijo, razumeli smo, da je za to, da nastanejo gore in doline, potrebna neka sila, neka stiska , in da večja sila naredi večje gore in globlje doline, da je mogoče tudi to, da je gora vedno višja in dolina vedno nižja. Morali smo že dojeti, da je med nami vedno več tistega, česar je »preveč«, preveč kričanja in preveč sovraštva, in tistega, česar je »premalo«, spoštovanja, vljudnosti, lepote, in da se je zato nekaj med nami tako zelo tektonsko zalomilo, se spridilo, uničilo, se razdelilo na gore in doline, da bi naš svet, naša družba krvavo potrebovala nek nov začetek, resetiranje .  Spreobrnjenje  Kako primeren čas za Janeza Krstnika, ki je »prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,« (Lk 3,3) ravno nov začetek torej. A novih začetkov ni brez konca starega. Brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje pa je v tem, kakor je pisano: » Pripravite Gosp

Kot bi brali kriminalko, se Jezus razgovori o času stiske, ki je predvsem čas »zmede« in čas »strahu«, dveh med seboj zelo povezanih stvari, ki stisko pravzaprav poganjata, jo omogočata. Da, prav ste prebrali, ker so časi taki, kakršni smo ljudje in ne obratno, tako je dejala že moja stara mama, »tajšni ljudje, tajšni cajti,« ali če povemo drugače, časi so takšni, kakršen je naš odziv nanje.  Znamenja  Kajti čeprav se na prvi pogled zdi tako, Jezus ne govori o filmsko apokaliptičnih scenarijih, marveč zgolj o znamenjih , ki jih je menda deležna vsaka generacija ljudi, ter o dolžnosti , ki jo ima, da se nanja primerno odzove. To so namreč namigi, ki jih Bog pošilja človeštvu, da razume, kaj storiti. »Znamenja bodo,« je rekel Jezus, »na soncu, luni in zvezdah.« (Lk 21,25) In ta družba poraja veliko število znamenj, očitnih znamenj, svet se radikalizira, svet postaja vse bolj nasilen, svet je nepravičen in svet je precej sebičen. Ne prvič ne zadnjič.  Vendar znamenja niso problematična, p

Resnica je neugnana gospa, se vam ne zdi? Kakor ptica, ki ji lahko le sledimo in je nikdar ne moremo ujeti. Táko je naše življenje, oprezati za njo, pazljivo poslušati, da bi jo bogve kje odkrili, tudi gledati nam jo je morda dano za trenutek, jo zaslutiti, ji nato slediti, ujeti pa je ne bomo mogli. Vedno bomo ostali nekje za njo. Zato je naše življenje vedno pot, nastajanje.  In Jezus je morda zato kot ptica, kot resnica se izmika, ne da se ga ujeti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta,« (Jn 18,36) pravi, vedno, kadar ga hočemo imeti v oblasti, kadar si ga hočemo prikrojiti po svoje, kakor Pilat, pred katerim stoji na zagovoru. Jezus pa je izmuzljiv: » Ti praviš, da sem kralj.« (Jn 18,37) On pa je nekdo drug.  Kralj svobode  Zvest samemu sebi in temu, kar mu žari v prsih! Oh, Jezus, kako lažje bi prišel skozi življenje, kako lažje bi ljudem zavladal, če ne bi bil tako zelo zahteven in kompliciran. Ne težak v pravilih, temveč v svobodi, ki si jo pustil človeku, da te išče, da v množici

Tema ne nastane tedaj, kadar izgine sonce, temveč kadar z neba izginejo zvezde. To pa je takrat, kadar sta čas sonca in lune nekaj popolnoma enakega, ko ni razlike med dnevom in nočjo, med temo in svetlobo, med dobrim in slabim, med prav in narobe, ko je vse isto in vse med seboj pomešano, takrat padajo zvezde z neba (Mr 13,24-25).  In tema, stati sredi nje, je huda stvar, strah se te polasti zaradi nje, ker pač v temi ne veš, kdo je kdo in kaj je kaj, niti kam bi se naslonil, kam moreš narediti korak, ker je levo in desno enako prav ali enako narobe, ker je vsak korak morda korak v brezno. Kadar je vse na izbiro , je pač vse negotovo, je vse polno strahu in neznanosti. In z neverjetno svobodo neskončne izbire smo si menda kar sami sklatili zvezde z neba. Smo si kar sami ugasnili luč. Si sesuli orientacijo.  V temi iščemo  Toda mar ni tudi tema danost tega sveta, tega življenja, kakor so to tudi veliko bolj čislane sreča, veselje, trdnost in mir? Hočem reči, da je tudi tema nekaj, kar

Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti . Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.  Začarani krog obilja  Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so

Kako na začetku novembra vse žari … vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …  In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi, nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo, nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu,

Ko sem prvič bral: »Blagor ubogim v duhu,« nisem mogel razumeti. Ko sem prvič slišal: »Blagor žalostnim,« se mi je to upiralo. In ko sem prvič moral nekaj povedati o »blagru preganjanim,« sem ostal brez besed. Nič čudnega. Človek, ki živi v svetu uspešnih, svetu, kjer nekaj šteje samo zmaga, dosežek, priznanje, ne vidi razloga, zakaj bi bilo dobro biti šibek. In človek, ki mu ničesar ne manjka, ne razume, kaj pomeni biti svet.  V temi  Potem pa sem sinoči obstal pred seboj strt, razočaran. Tako je velikokrat z življenjem, v njem se človek sooči z marsičim, najbolj pa s svojim uboštvom, s svojim pomanjkanjem, da, tudi bogataši in uspešni in zmagovalci, vsi kdaj pridemo pred svojo realnost , če povemo drugače. In se je vendar lahko do zadnjega otepamo, si je lahko niti ne priznamo, lahko do zadnjega mižimo, se upijanjamo, da je vse v redu. In to je nekaj najslabšega, kar si lahko naredimo.  Stopil sem v cerkev, da bi zaklenil. In tam pred oltarjem je svetilo devetero drobnih lučk, ki so

Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,33) Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …  Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratkomalo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje , če ga sploh ne bi bilo …   Povrniti vrednost Drugemu  Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav nič več. Kar v bistvu niti ni tako čudno,

Čeprav se zdi, da je Bartimaj poklical Jezusa, ni tako, ravno narobe je. Nekoč, že zdavnaj, je Bog vsadil vanj potrebo po Jezusu, že zdavnaj ga je klical k njemu. Morda tudi zato njegova slepota , škandalozno bo tole slišati, da je prav zaradi nje je Bartimaj veliko lažje začutil, koga potrebuje in kdo je v njegovem življenju res pomemben. »Ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!"« In »mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil,« (Mr 10,47-48) je pač razumel, kaj je v njegovem življenju res pomembno – priti do Jezusa – in kaj manj – povzročiti javno zgražanje ali posmeh. To je bil sad njegove slepote.  Vrednost šibkosti  In vsakdo ima v svojem življenju svojo slepoto, omejitve, lahko jim rečemo tudi šibkosti , nekateri hujše, kot so težke bolezni, drugi spet lažje, kot biti manjše rasti ali ne prenesti višine, a vendar vsak svojo. In to precej pogosto dojemamo kot nekaj zelo tragičnega, nepošteneg

Takole je bilo: po dolgem dnevu s Plamenčki, vrhpoljsko mladino, po igrah in katehezah in tradicionalnem zaključku pri ognju sem se s spalno vrečo zavlekel v osamljen senik, mejdun, kako je lepo v hladni poletni noči zaspati na senu, napravim se, še z napol odprtimi očmi nekako do konca zmolim brevir, ravno odložim očala in tik preden dokončno utonem v spanec, me prebode nekakšno hrkanje. Sprva temu ne posvetim pozornosti, samo obrnem se, da spalka s senom zašumi pod menoj. In ko ima ravno spet vse potihniti, spet to hrkanje, kihanje, cmokanje in zraven še praskanje. Vzamem baterijo in gledam. Ničesar ne vidim. Vstanem, se malce sprehodim in potem zagledam nad sabo samo dolg rep, ki smukne v lino. Sprožim par glasov, zaploskam, tako bom polha zagotovo odgnal. In sem ga res. Za uro ali dve. Še pred jutrom pa me je zbudil pravi rompompom, kakor da so imeli tam gori pod streho zabavo, morda celo pojedino, glede na to, da je bil žir prav na vogalu … In nisem več zaspal.  Nisem ga znal ujet

Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi : »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal.« (Mr 10,33-34) Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.  Wellness družba  Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem , posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi . Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam po splošn

Dobitnica nagrade Evropske unije za literaturo 2020 se v svojem udarnem prvencu Ujemi zajca potopi globoko v kalne vode prijateljstva in odraščanja. Čustveno in narativno bogato seciranje zapletenega prijateljstva med dvema ženskama, ki ju življenje razdruži, nato pa spet pripelje skupaj, je umeščeno v format road trip romana po cestah nekdanje Jugoslavije. Mlada avtorica se na brezkompromisen način loteva predvsem tematik, ki posebej okupirajo mlajšo, milenijsko generacijo.  Izredno lep portret nenavadnega prijateljstva dveh zelo različnih deklet iz Bosne, ki je že dežela, sama po sebi sinonim za (bolj ali manj uspešno) sobivanje različnih. Bogat jezik, zgoščen slog pripovedovanja in pretresljiva zgodba, ki ni samo zgodba o tem, kaj se lahko zgodi med dvema osebama, temveč kako vse vojno dogajanje spreminja usodo posameznika, čeprav - kar je najlepšega pri tem - vojna tematika ne stopi v ospredje, niti kot metafora. Menda najlepši ali najbolj dovršen pa je konec, zaradi njega se spla

Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca …  Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21)  Problem popolnosti  Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka ? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo vseeno še ved

Immanuel Kant si je za maksimo svojega življenja zapisal tole misel: »Vredno čudenja je le dvoje: zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni.«  Farizejsko vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« in njihov zelo pravni odgovor: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti,« (Mr 10,2.4) pa kaže na neko izgubljenost, ki nastane, ko človek to dvoje neha občudovati. Prav tako izrazito spominja na celo vrsto naših dejanj in odločitev, ki velikokrat temeljijo na črki (zakona). Pogosto nekaj počnemo le zato, ker pač »tako piše«, ker je nekaj predpisano ali dovoljeno, tudi če smo v dvomih, ali je to sploh prav. Če dvom v to sploh še premoremo, dvom, ki je glas moralnega zakona v meni.  Tehnika  Kajti bodimo pošteni, da to vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, pač danes pri našem odločanju ni več bistveno. Kot pravi U. Galimberti, je tako zato, ker je naš način razmišljanja v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju , če pa je tako, potem ne vemo in

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu, čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo . Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna! Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna, kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki

Roka je lepa in dobra stvar. Koliko dobrega se da narediti z njo, pobožati, posaditi drevo, skuhati večerjo, napisati knjigo. Tudi noga , na koliko obiskov te lahko odpelje, na kako visoko goro te spravi. Tam se oko čudi lepoti stvarstva in se tako nauči opaziti lepoto tudi v sočloveku. A kakor se da s sekiro stesati zibko in nacepiti drva za zimo, se da z njo tudi ubijati. Kako dobra je stvar sama po sebi, je torej stvar človekove odločitve – kako in za kaj jo bo uporabljal.  Zmeda  Vse je torej zelo enostavno. Kako torej, da zlo sploh obstaja? Prepričan sem namreč, da nihče noče delati slabega namenoma , ne, mislim, da si v osnovi vsi želimo delati dobro in prav, saj je tudi Raskolnikov v romanu »Zločin in kazen« na primer ubijal, da bi s tem človeštvu naredil celo uslugo. Torej najverjetneje slabo delamo preprosto zato, ker ne vemo , da je to nekaj slabega. Saj je zlo na svetu zaradi prevare , spomnite se samo prepričevanja kače v raju, ki je obrnila stvari na glavo, da je Bog slab

Očitno nikdar ni bilo nič drugače. Tudi apostoli so se ujeli v past varajoče miselnosti sveta, ki časti zmagovalce, prvake. »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,34) Od kod ta naša sedaj še toliko bolj poveličana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši v čemerkoli že? Da bi bili v svoji okolici vsaj opaženi, če že ne oboževani?  Prvaki so sami  Mislim si, da je za tem silnim siljenjem v ospredje, vsemi mogočimi tekmovanji, šovi s talenti in doseganjem rekordov pravzaprav velik strah pred samoto . Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to verjetno počne zato, ker se ima tak, kakršen je, za nekoga brez vrednosti .  Svet pa ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti . Biti v čem prvi in najboljši še ne pomeni, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Kvečjemu nasprotno, saj vemo, da je cena zmage velikokrat tudi veliko sovražnikov, saj si nad vsemi le, če si tam edini – in potemtakem tudi sam . Samota pa ne prinaš

Jezusovo vprašanje »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli, kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa kdo si želijo ob njem postati. Zato Petrov »Ti si Kristus,« (Mr 8,29) ni uspešno uganjena zagonetka, temveč čisto prava odločitev . Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti.  Kdo je učenec?  Zato je lažje razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko prične Jezus z razlago, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov Učenik. Ustraši se ne toliko za svojega učitelja, kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko neke moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in u

Če smo se zadnjikrat z Jezusom ukvarjali z všečnostjo, pa stopimo danes z njim v še eno rak rano sodobnega sveta, v nesposobnost komunikacije , ki jo nakazuje gluhonemi človek.  To je huda bolezen, gluhonemost, kajti gluhonemi ne sliši in ne govori, torej ne zna in ne zmore komunicirati. Zato ne zmore človeških stikov in ostaja vedno bolj sam, ljudje namreč kmalu obupamo nad komunikacijo s takimi, kar spomnite se, kako težko je nekomu, ki ne sliši dobro, kaj dopovedati. Zato taki kot ljudje počasi propadajo, zaradi nelagodja se jim ob neuspešnih poskusih kmalu pričnemo izogibati. In ravno zato je ta bolezen tako težka in huda, ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas, v potrebi po drugem , namreč. Ljudje pač potrebujemo človeških stikov bolj kot česarkoli drugega.  Socialna gluhonemost  A se ta bolezen kljub temu širi tako hitro, da se tega niti ne zavedamo več. Ne obstaja samo fizična, ne, tudi hujša, socialna gluhonemost, gluhonemost po lastni izbiri bi ji lahko rekli, in

Naš čas je čas religije podobe , vsaj zdi se tako, da je videz postal pomembnejši od resničnosti. Izredno pomembno je namreč, kakšen izgled dajemo svetu, v katerem živimo. Obstajajo recimo podjetja, ki so vam na voljo, da vam oblikujejo fotografijo za spletna omrežja, s katero lahko pokažete, na kako spektakularnem kraju ste bili – beri: kako bogati ste – in kako obilno oprsje vam je podarjeno – torej: kako lepi ste. Lahko pa preprosto nase navlečete stvar, mnenje, prepričanje, ki danes nekaj šteje, in se z njim kakor pav kitite na internetu. Če ste staromodnejše vrste, je to mogoče napraviti tudi z novim avtom, ki daleč presega vaše finančne sposobnosti, in s kričečo fasado. Skratka, vse to je samo dokaz, da svojo dragocenost gradimo z zunanjostjo: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato se na to primerno tudi odzivamo.  Neskladnost  Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili.

V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna, torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.  Biti oznanjevalec  Izredno spoštovanja vredna, »demokratična« Kristusova poteza se pojavi tudi v evangeliju, v katerem se ne izkaže samo, da vsi ne delijo njegovega mnenja, ampak da je nasprotnega mnen

V nebesa pride, kdor si želi tam tudi živeti.  Povejmo drugače, kdor si jih tako močno želi, da jih poskuša živeti že na zemlji, ne šele v večnosti. Pa ne govorim o neki utopični ideji o idealnem svetu, o nečem, česar ne more biti. Ne, človek nebes ne more ustvariti. Toda na zemlji so nebesa vseeno mogoča, in nebesa so tam, kjer nisem sam, kjer sva vedno dva ali smo trije , ki živimo v Njegovem imenu , in kjer je poleg tudi Bog.  Točno tako, nebesa so tam, kjer je Bog med nami .  Prinašati Boga v naše življenje, v naše okolje, v naše odnose pa je skrajno zahtevna stvar, ni pa nemogoča. Zgled za to je Marija, ki danes stopa v Elizabetino hišo. Da se razumemo, ti dve ženi sta živeli vsaka sredi svojih težav in zagat, ni jima bilo ravno najlažje v življenju, in veliko od teh zagat je bilo posledica ravno tega, da sta pustili Bogu v svoje življenje. Vsaka od njiju, Marija še bolj, je trepetaje privolila Božjim idejam, zaradi njih je zavrgla svojo varnost, šla je tja, kamor jo je želel pelj

Okoli 12. avgusta zvečer se ponavadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »Solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi . Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mrazu niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.  V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam n

Od nekdaj človek išče nekakšen eliksir za neumrljivost, trudi se, da bi v nedogled podaljšal svoje življenje. Vse, samo da ne bi umrl. Smrt se nam zdi kot grozeča pošast, ki bi nam rada nekaj vzela, nekaj, kar nam je drago, nekaj, kar edino zares imamo v svojih rokah, tudi če smo največji reveži. In v neki določeni maniri smo jo že premagali, z zdravili, cepivi in aparati smo danes lahko živi tudi čez sto let, res, lahko si čestitamo, kako zvito smo ljudje prelisičili naravo in si življenje podaljšali v neslutene daljave. Čeprav si ga s tem še nismo nujno izboljšali . Kajti, povejte mi, mar je res toliko bolje živeti priklopljen na aparate pod neonskimi lučmi podzemnih laboratorijev, kakor umreti, ko pride tvoj čas?  Učenje umiranja  Morda je zato tako, ker dandanes več šteje količina kot kakovost, ker več pomenijo številke kot spoznanja in se bolj ceni slava kot bližina. Morda pa se zato človek tako zelo oklepa svojega življenja, ker se boji, da po smrti ne bo več obstajal, ker se mu

Tudi če tega dejansko ne vemo, je dokaj jasno, da se je Jezus kot otrok gotovo z navdušenjem igral skrivalnice, še več, tako zelo je užival v njih, da je to počel tudi, ko je bil že povsem odrasel mož, te njegove navihanosti mu niti strogost odraslosti ni mogla vzeti. Je bil pač po srcu še vedno otrok in je to tudi hotel ostati, saj je tako, da če »ne (p)ostanete kakor otroci, (pač) ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 18,3)  Potrebnost iskanja  In četudi so ga ljudje iskali zaradi napačnih razlogov, ne »zato, ker so videli čudeže, ampak ker so jedli od hlebov in se nasitili,« (Jn 6,26) Jezus hoče, da ga ljudje iščejo. Zakaj bi se sicer tako zelo skrival? Nenehno se skriva, da ga je treba iskati, če hočeš priti do njega, to je proces, ki ga želi jezus od človeka, iskati ga neprenehno, odkrivati Njegov obraz sredi tako rutine polnega vsakdanjika, ker sicer človek pade v skušnjavo, da se zanj ne bi trudil več, da bi ga iskal vedno na istih krajih, v vedno istih doživetjih, v vedno istih