Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na september, 2020

Nekaj bo treba spremeniti ...

Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer.  Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prav

Nevarnost »pridnosti«

En denarij na dan (Mt 20,2), za kolikor se je gospodar vinograda pogodil s svojimi delavci, je dobra, zelo spodobna, ne samo pravična dnevnica, torej je zato tale njegova ponudba nekaj izredno velikodušnega ne samo za tiste, ki jim zanjo ni bilo potrebno delati prav cel dan, ampak za vse njegove delavce, tisti, ki so delali samo eno uro, so to samo najbolj občutili, deležni pa so je bili vsi. Zato nevoščljivost delavcev, ki so delali cel dan, sploh ni na mestu, nekako razumljiva je samo v tem, da gospodar izenači vse delavce, ne glede na to, koliko (in kaj) so med dnevom delali. Vendar ni krivičen, gospodar se je držal svoje pogodbe. Je pa zavist še bolj kot velikodušnega gospodarja razkrinkala pravo naravo »pridnih« (vinogradnikov), njihovo »hudobno oko« (Mt 20,15) namreč.  Kompleks večvrednosti  Njihova prva težava je v tem, da »pridni« gledajo na »lenuhe« in se imajo zaradi tega za več vredne od ostalih, ker si mislijo, da si plačilo zaradi celodnevnega truda zaslužijo , bolj kakor

Pomembno je spominjati se

Za zaključek debate o pomenu skupnosti za Učenca, ki ji Matej posveti celotno 18. poglavje, Jezus prihrani temo odpuščanja , morda celo bistvene stvari za to, da skupnost obstane, nikdar ga ni dovolj, odpuščanja. Na »velikodušen« Petrov predlog, da si vsakdo zasluži »sedem« odpuščanj, namreč Jezus zahteva njen sedemdesetkratnik (Mt 18,21-22), saj je treba odpuščanje množiti in ne šteti, brezmejno mora postati, ker samo tako zadosti brezmejnim razdaljam med nami, ravno tistim, ki delajo človeka tako nesrečnega in samega. Vedno, ko brat potrka na vrata, mu je treba odpreti. Ne zato, ker bi si to zaslužil, ampak ker je tako prav , za oba. Ker je vsakdo grešnik in ker je to, da ostaneva brata, pomembnejše od tega, kar nam je storil, četudi kaj še tako neoprostljivo hudega, neskončno pomembnejše.  Pomembnejše od česarkoli  Ne predstavljam si namreč, zakaj bi sicer kdo komu odpustil dolg desetih tisočev talentov, ki po mnenju nekaterih ustreza 60 milijonom delovnih dni, po drugih okoli 15 m

Bratski opomin

Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje. Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.   Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti , ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega. Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, ki sm

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.