Besede za srce

» Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane anksiozen, nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh in neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi, s katerimi živimo v skupnosti. Naše življenjske izkušnje, še posebej tiste, kjer smo doživljali močna čustva, so naš zemljevid po življenju. « (A. Zadel, Sobotna priloga, 18.8.2018) Točno se spomnim svojega prvega eseja v gimnaziji. Čeprav je bil odločno prekratek, sem prevzet nad lastnimi uspehi pri spisih v osnovni šoli vseeno samozavestno pričakoval dobro oceno, na koncu pa dobil pa ušivo dvojko. Šok, jeza, užaljenost, razočaranje in moji protesti niso nič pomagali, nazadnje sem moral ponižno sprejeti, da moje pisanje na slabi ravni. In res, bilo je otroško pisanje, brez tehtnih argumentov, slabega sloga in površne misli. In bi brez te dvojke verjetno takšno tudi ostalo. Danes sem hvaležen, da me je profesorica slovenščine imela toliko rada,

Američan Morgan Spurlock je izvedel eksperiment (in o tem posnel dokumentarec Super Size Me ), v katerem je en mesec za redne obroke jedel samo hrano iz McDonaldsa. Posledice tega je krepko občutil na svojem telesu. V mesecu dni se je zredil za enajst kilogramov, s kritično visokim holesterolom v krvi in na jetrih je začel trpeti za hitrimi spremembami vedenja ter spolno disfunkcijo. Tako je tudi znanstveno dokazal, da res počasi postajaš to, kar ješ . In veste, da na poti po našem svetu jemo marsikaj. Vase tlačimo ne samo lepo zapakirano svinjarijo hitre hrane, tudi z negativizmom se bašemo, z egoizmom, s koristoljubjem, z agresivnostjo, s cinizmom. Tudi strahu pojemo vsak dan za zvrhan krožnik. Povsod, kjer hodimo, srečujemo obvestila, da si nekaj vreden samo, če imaš bujne prsi in gladek obraz, dober avto in visoko plačo, če imaš v življenju moč in pomemben položaj. To jemo, vsak dan. In to se pozna, mar ne? Mar nismo tudi sami zato takšni, kakršen je svet, znervirani, nasil

Marija je vesel človek. Njen duh se v Bogu raduje. Toda zdi se, da njeno veselje ni ravno utemeljeno na realnosti, o nekih neresnicah govori, ni res, kar pravi. Napuhnjeni vladajo in nikakor niso razkropljeni. In mogočni se še kar držijo svoje oblasti. In lačni so še naprej lačni in bogati še bolj bogati. Kje je Bog, ki povišuje nizke? Kje je Bog, ki premaguje zlobne? Svet je daleč od tega, da bi majhnemu človeku vzbujal optimizem in veselje. In vendar je sredi tega sveta Marija vesela . Še bolj čudno je to, ker tudi sama ne spada ravno v kasto najbogatejših in brezskrbnih. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na njeno čudno nosečnost odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … Nič v njenem življenju ni gotovo. Toda kljub tem skrbem, čeprav je poraženka tega sveta in življenja, Marijo preveva veselje. Ima namreč Boga pod svojim srcem . Čisto dobesedno.

Razmislek o modernem suženjstvu Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka , v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kri

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. « (Jn 6,27) Predstavljajte si vzdušje v predzgodovinski jami. Smrad, temačno in zatohlo je. Poteka boj za največji kos mesa. Eden, močnejši, se spravi nad drugega, šibkejšega, in zmaga. Navdušeno zarjovi. Potem pa se od nekod zasliši glas piščalke, narejene iz kosti. Vsi se spogledajo, začnejo poslušati. Lepo je. Četudi zvok piščali ne nasiti in čeprav se od besed ne da živeti, je to tisto, kar človeka dela človeka. To, da lahko dvigne pogled nad to, kar se otipa in kar zahtevata želodec in nagon, da je sposoben nečesa več . Recimo deliti svoj kruh s tistim, ki ga nima, tudi to ne nasiti. A prav to je tisto, kar človeka zares nasiti, saj zaradi tega človek tudi ostane človek in se ne spremeni v divjo žival. Človek lahko in mora vedno nekaj več od tega, kar je, da bi ostal to, kar je. Mora rasti, mora hrepeneti, mora se stalno premagovati in presegati svoje meje, ne sam

Morda bo komu v teh dneh po licu stekla solza ali dve. Avgust je pač tisti čas v letu, ko se duhovniki selimo. Letos sem tudi sam migrant. Še en odhod, še ena selitev in vse, kar je z njo povezano, torej bolečine ob odhodu, nepredvidljive novosti, pričakovanje, strah, ki se meša z vznemirjenjem. In škatle , tisti najbolj nadležni del tega procesa, ki ti bolj kot vse drugo sprašuje vest in ti postavlja ogledalo, kaj je v tvojem življenju zares pomembno . Vsakič, ko se selim, se zavem, kako malo pravzaprav potrebujemo za življenje. Da imamo ljudje veliko preveč stvari. Naenkrat vse imetje, ki se nam sicer zdi nadvse koristno in potrebno, saj vendar čez sedem let vse prav pride , postane eno veliko breme. Ko si v pisarno prineseš pol ducata kartonastih škatel, misleč, da bo to za tistih nekaj papirjev seveda povsem zadostovalo, takrat kot krdelo pobesnelih zveri iz zatišja predalov in omar izbruhnejo že skorajda neznane stvari, ki si jih v svetem prepričanju o njihovi neizmerni drago