Besede za srce

Kdorkoli hodi po svetu, mora vedeti, da ga bo zagrnil prah ceste in da ga bo pokrilo deževje. Tako se na človekovih očeh slejkoprej nabere blato. In ko človek stopi v katerokoli hišo že, skupaj s seboj prinaša veliko stvari. Iz sveta, po katerem hodimo, v svoje odnose prinašamo marsikaj. Prinesemo krivde, prinesemo nezaupanje, prinesemo bolečine, ki so nam jih prizadejali, prinesemo razočaranja, jezo, tudi filozofijo izkoriščanja in sebičnosti, brez katere se v svetu ne da preživeti. To blato se uleže na človekove oči, da pred seboj ne vidi več človeka, kakršen je, temveč človeka, kakršen si misli, da je – na podlagi vsega, kar ga je naučil svet. Vidi ga kot blato. Kot podobo tega, kar je v njem pustil svet. Strašna slepota je to. Ker nas oddaljuje drug od drugega. Ni treba iskati krivca, zakaj je tako, kot je. Nikomur ne bo nič pomagalo. Treba je temu človeku narediti prostor. Treba je za tega človeka moliti. Treba mu je izkazovati dobroto, pa čeprav se nam zaradi blata zdi, da

Nečesa se še nisem naučil. Ko me kdo vpraša, ali grem z njim na kavo, rečem, da ne pijem kave. Ali pa da nimam časa. Kot da ne bi vedel, da je vsako takšno vprašanje vprašanje po bližini in ne po kavi. Da to ni žeja po pijači, ampak po tem, da bi drug v drugem imela nekoga. Ne zato, da bi rešila probleme, ne zato, da bi ustvarila plodno debato, temveč da bi si bila zgolj blizu. Ali še bolje: da bi si bila bližje. Kajti ljudje smo strašansko žejni bližine. Žejni pa smo je zato, ker smo vedno bolj sami. Tu bi lahko privzdignili obrv in se začudili, saj nikdar nismo imeli tako veliko možnosti za komunikacijo, kot jo imamo danes. Telefon, družabna omrežja, internet, sms sporočila in še in še. Pa vendar. Vse to so samo orodja, da bi si pogasili strašansko žejo po odnosih, živih, pravih odnosih. Vedno bolj sami smo. Vsak v svoji škatli. Zato tudi vedno več vprašanj, naj gremo na kavo. Ne samo dobesednih vprašanj. Tudi vprašanj, ki so nam postavljena, ko se nekdo napije, ko se nekdo drogi

Žareč obraz je najbolj živi evangelij. Ker govori o tem, da je v nas nekaj lepega, svetlega, svetega in da tega ne more uničiti nič in nihče na tem svetu. Še več, govori tudi o tem, da je v vsem in vsakem položena ta lepota. Da smo ustvarjeni za vstajenje . Ponavadi je to težko verjeti. V nas je res nekaj lepega, sončnega, svetlega, kot v Jezusu. A je zastrto z vsakdanjimi skrbmi in opravki, zahtevami in obremenjenostmi in ne more zasijati, dokler se nismo sposobni umakniti vsem zahtevam vsakdanjika, da mora biti naše življenje vedno koristno in polno rezultatov. Ne zasijemo kot vstajenjski ljudje, dokler se ne odločimo dvigniti na goro in praznovati . Jezus je velikokrat praznoval. Da je lahko preživel svoje trpljenje, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo, da ga neuspehi v njegovem življenju niso potrli, se je moral spominjati tega svetega in lepega v sebi, moral je vedeti, da je to njegova prava podoba. Spremenjenje se ni zgodilo samo na gori Tabor, ampak tudi na vseh drugih gor

» Poberi se, satan .« Vsaka dobrota, vsaka ljubezen se začenja z zavestno odpovedjo sebičnosti in zlu. In sicer najprej zlu v sebi. Pred vsako pravo ljubeznijo je sklep, da ne bom ljubil zaradi kakršnekoli koristi, da ne bom ljubil zaradi popularnosti in da ne bom ljubil in delal dobro zato, da bi imel nad tem človekom moč. Brez tega sklepa ni prave ljubezni. Ni dajanje, ampak jemanje, ropanje, izkoriščevanje. In je samota. Kajti ljudje bežimo od človeka, ki nam jemlje. Jemlje pa vedno le tisti, ki čuti, da nima. Jemlje vedno samo človek, ki dvomi v to, da je ljubljen. Priti v ta dvom pravzaprav res ni težko. V življenju vedno nastopijo trenutki ali cela obdobja, ko v sebi čutimo praznino, poraz, samoto, nemoč. Takrat začnemo dvomiti. Dvomiti v to, da nas ima Bog rad, ker – če bi nas res imel rad – ne bi nikoli dopustil, da se nam zgodi kaj slabega. In v trenutku, ko začne človek v to dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bis

Priznam, knjige sem se lotil predvsem zato, ker ima zame pač malce zanimivejšo temo. To je knjiga o ženski in moškem. Ne vemo njunega imena, tako da sklepam, da je to pač lahko vsak od nas in da je njun odnos lahko vsak odnos med moškim in žensko. Seveda to ni bil glavni vzrok, ki bi me pritegnil. Moški je bivši duhovnik, ženska je sodnica, njun odnos pa je ... morda je prava beseda "zamrznjen". Kot otroka sta bila tesna prijatelja, celo zelo tesna, kasneje sta se njuni poti razšli, čeprav drug drugega nekje globoko v sebi nikdar nista pozabila. Še več, morda sta skozi vse druge odnose iskala prav to njuno ljubezen, zaradi česar - kot je v navadi, ko človek to počne - šlo vse narobe. In lahko ugotavljate, o čem govori knjiga. O metuljih. Predvsem o metuljih, poleti, jeseni, pozimi ... O metuljih, ki sta onadva. Med branjem so me večkrat vprašali, kakšna je knjiga. Rekel sem jim, da je to ženska knjiga. Tako mislim tudi sedaj. Zakaj ženska? Ker se veliko bolj kot z zunanji

www.mrwallpaper.com Glejmo ptice, lilije in trave. Glejmo otroke, ti so jim od vseh ljudi najbolj podobni. Nihče, ki ni kakor ptica, lilija, trava, kakor otrok, ne more biti svet. Kajti prava svetost je v brezskrbnosti . Svetost je biti kakor otrok . Otrok nima skrbi. Ve, da je na svetu nekdo, ki bedi nad njegovim življenjem, ve, da je nekdo, ki ga varuje in skrbi za to, da njegovo življenje poteka tako, kot mora. V tem je prava svetost. Biti kakor otrok. Biti ubog kakor otrok , ki nima ničesar, ker ničesar ne potrebuje, saj že tako ima vse: nekoga, ki ga ima rad , nekoga, ki mu vse daje. V tem je svetost. Ne v posebnih dejanjih, ne v posebnih vrlinah. Ne, vsa dejanja svetosti so samo posledica tega, da živiš kakor ptica, ki jo Bog hrani, kakor lilija in trava, ki ju Bog oblači. Da si kakor otrok : da se pustiš ljubiti od nekoga, ki te ima rad in te ne bo zapustil nikdar. Pustiti se ljubiti pomeni biti hvaležen . Hvaležen za ljudi, ki te imajo radi, hvaležen za družino, za