Preskoči na glavno vsebino

Iti na kavo

Nečesa se še nisem naučil. Ko me kdo vpraša, ali grem z njim na kavo, rečem, da ne pijem kave. Ali pa da nimam časa. Kot da ne bi vedel, da je vsako takšno vprašanje vprašanje po bližini in ne po kavi. Da to ni žeja po pijači, ampak po tem, da bi drug v drugem imela nekoga. Ne zato, da bi rešila probleme, ne zato, da bi ustvarila plodno debato, temveč da bi si bila zgolj blizu. Ali še bolje: da bi si bila bližje.

Kajti ljudje smo strašansko žejni bližine. Žejni pa smo je zato, ker smo vedno bolj sami.

Tu bi lahko privzdignili obrv in se začudili, saj nikdar nismo imeli tako veliko možnosti za komunikacijo, kot jo imamo danes. Telefon, družabna omrežja, internet, sms sporočila in še in še. Pa vendar. Vse to so samo orodja, da bi si pogasili strašansko žejo po odnosih, živih, pravih odnosih. Vedno bolj sami smo. Vsak v svoji škatli. Zato tudi vedno več vprašanj, naj gremo na kavo. Ne samo dobesednih vprašanj. Tudi vprašanj, ki so nam postavljena, ko se nekdo napije, ko se nekdo drogira, ko si kdo reže žile. Ljudje to počnemo, ker bi nekoga radi na kavo. Ker bi radi nekoga bližje. Pa si težko pridemo bližje. Ne znamo. Kajti priti bližje pomeni dati piti. Dati piti iz svojega. Odpreti se drugemu, pustiti mu, da je dobrodošel tu, pri meni. Da je pri meni doma.

Nekoga bi radi na kavo. Nekoga bi radi bližje. Pri nekom bi bili radi doma. Niti ne zato, da bi nas razumel, ne da bi nam svetoval, ampak predvsem zato, da bili skupaj, skupaj v nekem življenju. Skupaj, ker je to najboljša beseda tolažbe in najbolj pogumno dejanje, ker naju v odnosu oba osvobaja. Ko smo namreč v nečem skupaj, smo vedno enakovredni – ali pa nismo skupaj. Ko si z nekom skupaj, ne more biti ne učitelja ne učenca, ne ubogega in bogatega, ne močnejšega in šibkejšega, ampak samo oba skupaj. Oba na istem.

To je, kar nas odžeja. Ko ni ničesar med nama. Samo kava, ki naju združuje. Vse ostalo bi naju razdvajalo, razlikovalo, ločevalo. Kava pa naju združuje. In to je to.

Pojdimo večkrat na kavo.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni27. 3. 14, 16:22

    hehe.. sm ti mislil pripopat se en link na Hitchensa al pa Sam Harrisa,

    ampak je dobr napisan.. nobenga bulšita..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več