Besede za srce

Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, četudi svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar , kakor je morda upal Jožef (Mr 6,3), farizej , izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Lk 2,47), morda še kaka druga, neznana varianta. Seveda se mu je zdelo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem, in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel , kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, do iskre nedvoumnosti mora priti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle našel mesto zase (Lk 4,17). Posvetilo se mu je. Ko je bral: »mazilil me je … poslal me je …« (Lk 4,18)

Jezusova mati je bila tam . Čeprav je sprva videti samo kot neka postranska oseba, je – kot kaže evangelistov uvod – ključna za to, kar se naposled zgodi v tako znani zgodbi o neki poroki v galilejski Kani. Res je, da gre za prvi Jezusov čudež, ni ga naredila Marija, vendar se zdi, da se čudež zgodi prav zaradi nje. Najprej zato, ker je bila tam . Biti tam očitno po evangeliju pomeni biti prisoten, biti navzoč kot odrasel, zrel, odgovoren človek, torej kot človek, ki – ko vidi nastalo situacijo – ne zbeži pred odgovornostjo, ki ga doleti. Marija je bila tam in je opazila, da se je nekaj zalomilo glede zaloge vina, kar je bila za svatbo ena od ključnih stvari. Verjetno je to opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli!« (Iz 22,13) Marija res tako kot ostali prav gotovo ni imela nič opraviti s pijačo in bi v duhu današnjega časa prav lahko rekla, da se je stvar ne dotika, da je to skrb drugi

V zadnjih dneh starega leta sem se ob branju ene od njenih kolumn moral strinjati z Renato Salecl, ki je v razmišljanju izpostavila porast perfekcionizma v našem okolju in kako obremenjujoč je za vse, ki se vključimo v to neskončno dirko ugajanja . Če dobro pomislim, je res, z njim se identificira vedno več ljudi, s katerimi se pogovarjam, tudi sam sem med njimi. Za našo željo narediti popolno vse – vključno s svojim življenjem in zunanjo podobo – je ideja uspeha , na podlagi katere dojemamo, ali je življenje dobro ali slabo. V ta vatel smo stlačili ne samo lastno, ampak tudi življenja naših otrok. Zato se seveda kratkohlačnik, ki mu je všeč žogobrc, ne more zadovoljiti z nabijanjem v steno sosedove hiše. Trenira naj, vsak dan pod budnim očesom strokovnjakov, saj nikoli ne veš, če slučajno pred tvojo garažo ne briljira neki novi Ronaldo … Škoda bi bilo tak biser pustiti v provincialnem blatu … Ob tem mišljenju ne nastajajo samo preutrujeni »geniji« z njihovimi starši, ki menijo,

Do smrti ne bom pozabil tistih opojno lepih večerov, ko me je oče pospremil v posteljo. Sam sem se do vratu zakopal v tople rjuhe in si za družbo vzel medvedka, oče pa se je ulegel poleg mene, vzel knjigo in začel brati. In sva šla, v svetove, ki jih nisem nikdar videl, a ki sem jih živel, kot bi bili moji lastni. Največkrat je tam na postelji norčije uganjala Pika Nogavička s Tomažem in Anico, pogosto so k oknu z barko prišli tudi pogumni fantje Bratovščine Sinjega Galeba, pa še mnogo drugih junakov od blizu in daleč, princi in kralji, vile in škratje, zmaji, kozlički in prašički ... Užival sem v njihovi družbi, tako zelo, da sem se vedno krepko zdrznil, ko je kdaj pa kdaj očetov glas zamrl. Njegova glava je omahnila nad knjigo, utrujen je bil od teže celega dneva. Pa sem ga zbudil, češ: »Daj še, daj še!« Nisem razumel njegove utrujenosti, ko pa je tako napeto, ko se vendar toliko dogaja! In se je zdrznil, si pomel oči in nadaljeval, dokler nisem jaz omahnil v sanje. Neverjetno raz

Morda so bili res samo trije, morda jim je bilo tudi res ime Gašper, Miha, Boltežar, kakor smo si kristjani v teku časov začeli predstavljati, morda pa jih je bilo več in jim je bilo drugače ime. Evangelistu Mateju vse to ni pomembno. Zadošča mu, tako zapiše, da so bili neki modri z Vzhoda , znanstveniki, astrologi, morda celo čarovniki, ki so prišli v Jeruzalem iskat novorojenega kralja Judov, ker je vzšla njegova zvezda . Ta podatek je samo začetek škandalov, ki jih ponuja besedilo. Preseneča to, da nihče v Jeruzalemu ni vedel za to, čeprav je bilo vse skupaj zelo blizu. Preseneča to, da se jim na poti naprej ni pridružil nihče od Judov. Preseneča dejstvo, da so prav ti ljudje padli predenj in ga počastili, kar je izraz čaščenja Boga. In nazadnje preseneča, da te ateiste imenujemo za svetnike . Podobno me je pred časom šokiralo še drugo besedilo. Med prebiranjem knjige Vera demonov ali Preseženi ateizem francoskega avtorja F. Hadjadja sem naletel na stavek, ki mi je vero nekoli

» Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: Gospod naj te blagoslovi in te varuje. « (4 Mz 6,23-24) Ne vem točno, zakaj se ljudje na novo leto tako radi napijemo. Morda zato, ker v mrazu novoletne noči precej ogreje, morda zato, ker si brez tega ne znamo več predstavljati praznovanja, morda pa je v ozadju vsega tudi negotovost in strah pred novim, ki prihaja z novim letom. Novega nas je strah, v njem je vedno nekaj tveganja, navsezadnje se s starim poslavlja nekaj varnega, gotovega, četudi je bilo težko, je vendarle vse poznano – v novem letu pa je vse neznano, vse negotovo. Pred njim smo popolnoma nemočni. To nas straši. Zato je novo leto pravzaprav dobrodošla streznitev. Ob njem ugotovimo, da je življenje za človeka preveliko in pretežko. Realno gledano res ne moremo sami. Tej ugotovitvi velikokrat odgovorimo z novim kozarcem, z novim begom, lahko z obupom, depresijo ali zaskrbljenostjo in si s tem na pleča naložimo še eno breme več. In tako se pod življenjem klecne.