Besede za srce

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. (Jn 1,9) Poglejmo, poslušajmo . Vse je enako kot takrat. Enako globoka tema, enako strupen mraz, enako težka tišina med ljudmi. Tudi danes je mraz, tudi danes je nekdo, ki trka na vrata, nebodigatreba, tudi danes se težko nekomu ponudi prostor pod lastno streho. Enako težka je tema, v kateri spi človeštvo, ki si ne pusti blizu, človeštvo, ki misli, da ne potrebuje Boga. Poglejmo, poslušajmo . Enako svetle zvezde sijejo na nebu, prav iste zvezde, ki jih je Bog od nekdaj položil v sleherno noč. Tudi danes pridejo kdaj angeli mimo. In tudi danes se še rojevajo otroci, ki se znajo smejati in jokati in postavljati neznosna vprašanja. Enako močno ljubi Bog človeka, kot ga je takrat. Če je vse popolnoma enako, zakaj se ne bi torej tudi nocoj zgodilo enako, kot se je tedaj, tiste noči? Tudi danes je božič . Enako resničen kot takrat. Enako svetel in enako zahteven kot takrat. Tudi danes Bog stopa na zemljo, tudi

Vedno več strokovnjakov prihaja do bolečega dejstva. Podnebnih sprememb ne bo ustavilo na tisoče vetrnih ali sončnih elektrarn, niti jih ne bodo omilili električni avtomobili, niti ločevanje odpadkov, ampak tisti trenutek, ko se bomo začeli odpovedovati svojemu luksuzu. Kajti tega, kar imamo danes, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, tista pogoltna požrešnost po imeti več in več. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov, preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Kajti tisto, kar plava v oceanih, je očitno nekaj, česar imamo preveč, nekaj, česar ne potrebujemo. Tisto, kar se kopiči na smetiščih, ravno tako. Kdo bi sicer zavrgel nekaj, kar je še uporabno? Čas in razmere, v katere smo vstopili, so naš Janez Krstnik in njihova pridiga je zastrašujoča. Prisilili so nas, da smo razumeli: treba je nekaj storiti in to je treb

Dolina in hrib, to je realnost človekove poti. Velikokrat ni ravnine. Velikokrat je nekje nečesa premalo, nekje pa nečesa preveč. Velikokrat. Imamo preveč denarja in premalo časa, imamo preveč polne hladilnike in premalo polne mize. Z vsako dolino in vsakim hribom smo dlje od sebe in dlje drug od drugega. Zdi se, da Janez Krstnik pozna vse to. Prehodil je to življenje, pretolkel se je skozi puščavo in spoznal: »Da bi srečali odrešenje , naj se vsaka dolina napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža .« Uravnovešenost, harmonija, red. Tega sem se tudi sam učil na Poti, na velikem Caminu; uravnovešenost je pomembna, če hočeš priti do cilja. Ne moreš bezljati takole po občutku ali v evforiji, ne moreš pretiravati ne v eno ne v drugo smer. Vsak dan mora biti vsega dovolj in ničesar preveč . Potrebna je zmernost, preudarnost; če je ni, začne boleti. Če greš prehitro ali predaleč, stakneš žulje ali bolečine v mišicah ali še kaj hujšega. Če je kdaj česa preveč, vedno nečesa zmanjka, ta

Znamenja . Nekje sem prebral »revolucionarno« odkritje, da bi se morali otroci vsaj do desetega leta predvsem igrati, ker baje igra omogoča normalen razvoj možganov in osebnosti. Potem me skoraj isti dan preseneti deklica pri verouku. Pri rosnih osmih letih je njen urnik kot tisti od menedžerja kake uspešne firme: šola, čipka, trening, verouk, nastop. In še kaj, za kar ne vem. Znamenja . Da otroci nimajo časa za igro, je enako absurdno kot to, da se zakonci vidijo samo še med vikendi, ali to, da župnik nima časa za molitev. Ampak to je pač cena za vrtiljak uspeha in dobička. Pa ne mislim samo tistega v žepu, tudi tistega, ki se kaže v naši priljubljenosti, pri drugih ali pred samim seboj. Pač ne moremo imeti doma Lionella Messija, če ga ne začnemo zasipati z resnim delom pri šestih letih. Hkrati vidimo, da gre ta vrtiljak vse hitreje in hitreje in da je vedno težje s trezno glavo ostati na njem, da nam dela slabo. Nezadovoljni smo s seboj, utrujeni in depresivni, vse razumemo, d